Objavljamo besedilo, ki sta ga v zadnji številki Dnevnikove sobotne priloge Objektiv (17. avgusta 2019) objavila dr. Duška Knežević Hočevar in dr. Oto Luthar, oba ZRC SAZU.
Objektiv, 17. avgusta 2019
O čem (ne) razmišljamo, ko govorimo o znanosti?
Zakaj, zakaj, […]
pesem je nikdar izpeta,
v njej se kot nitka prepleta življenja sla …«
Fran Milčinski
Podobno kot druga področja dela in življenja je tudi raziskovalno delo odvisno od: prvič, zunanjih okoliščin (obsega financiranja, organizacije dela, širšega družbenega okolja, razvoja …); drugič, od vsebinskih načel, ki definirajo posamično področje delovanja (kaj in zakaj je znanost); in tretjič, od konkretnih zakonskih in drugih formalnih določil.
In podobno kot druga področja je tudi raziskovalno delo odvisno (tudi) od boljšega ali slabšega medsebojnega pozitivnega delovanja. Če ponazoriva: dobri raziskovalke in raziskovalci, k čemur je treba dodati še spodobno opremljenost, sorazmerno solidno urejeno financiranje, premišljeno zakonodajo (vključno s podzakonskimi akti in pravilniki) in politični akterji s solidnim kulturnim kapitalom lahko pripeljejo do dobrih, če ne celo odličnih rezultatov.
Vsega, razen prvega, v Sloveniji boleče primanjkuje, a kljub temu rezultati slovenskih raziskovalk in raziskovalcev na marsikaterem področju močno presegajo EU povprečje.
Zakaj je tako?
V prvi vrsti zato, ker tisti, ki smo jim zaupali skupno proračunsko blagajno o znanosti, ne premišljujejo. Ker ne premišljujejo o premišljevanju. Ker prav pri razpravi o dejavnosti, ki temelji na premišljevanju, člani in članice slovenskih vlad (praviloma) nehajo razmišljati.
Ker večina predstavnikov političnih skupin znanost razume kot nekaj samoumevnega, kot nekaj, kar preprosto je, se samoreproducira, ne glede na to, ali za to skrbimo ali ne. Ker menijo, da je dovolj, da o tem premišljujejo drugi … , ki za to imajo dovolj denarja, in končno, ker ne razumejo, da ga imajo drugi več tudi zato, ker o vzdrževanju dejavnosti, ki temelji na mišljenju, še posebej resno razmišljajo.
Zakaj nelagodje zaradi znanosti?
Razlog za to so neomajno kritični premisleki in strokovne analize vsakokratnih družbenih problematik, pri katerih raziskovalko in raziskovalca zanimajo njihovi vzroki in kompleksnost pojavnosti. Politiko pa praviloma ozki strankarski interesi, ki usmerjajo njihovo osredotočenost bolj na površinsko zaznavanje globljih družbenih problemov in posledično bolj na kratkoročnost njihovega reševanja. Temu ustrezna je tudi razlika v njihovi govorici. Govorica politika je ploščato pragmatična, govorica raziskovalk in raziskovalcev pa večplastno kritična … še posebej do govorice tiste politike, ki namesto argumentov ponuja moraliziranje, namesto temeljitih kritičnih refleksij pa retorično všečne, navzven pomirjujoče in praviloma v njenem mandatu ponujene instantne (ne)rešitve. Razkrinkavanje mitov vseh vrst tudi sicer sodi v delokrog raziskovalk in raziskovalcev vseh področij. Znanstveniki, ki so prvi trdili, da je zemlja okrogla, so se tudi prvi zavedali, da »zemlja ni okrogla«, ker »zemlja velik je vprašaj«! (Milčinski).
Vse to in še veliko več (se) vedno znova sprašujemo, vsaj že pet let, in vse, kar v odgovor dobimo, je odmev naših lastnih vprašanj. Tisti, ki jim vprašanja postavljamo, se praviloma zavijejo v diplomatski molk, sklicujejo na zakonske uredbe, ki so jih povečini oblikovali sami, ali na pomanjkanje denarja, ki so ga omejili pri drugi točki, ko oziroma ker so pri oblikovanju ustrezne zakonodaje prenehali razmišljati.
V težavah pa smo se znašli tudi zato, ker strukturne probleme znanosti, probleme, ki terjajo vsebinske premisleke, rešujemo z administrativnimi neobveščenimi posegi in uvozom famoznih dobrih praks. Ker s pravilniki nagovarjamo dejavnost, katere bistvo in poslanstvo je ravno preizpraševanje vseh pravil tega sveta. In ker se tisti, ki so pristojni za delitev proračunskega drobiža za znanost, ne prebijejo dlje od nereflektiranega in avtomatičnega prenašanja rešitev (pravilnikov) iz drugih okolij, ki v marsičem niso primerljiva z našim okoljem.
Skratka, ne gre samo zato, da so tisti, ki oblikujejo državni proračun, prepričani, da je solidno znanost mogoče vzpostaviti tudi z malo denarja, temveč (tudi) zato, ker tisti, ki skrbijo za delitev sredstev, namenjenih raziskovanju, menijo, da je to mogoče na podlagi kopiranja evalvacijskih modelov od drugod. In ker upajo, da bo kopija delovala vsaj pol tako dobro kot original. Da bomo s prenosom sistema prenesli oziroma pridobili tudi ustrezne tuje recenzente projektnih predlogov.
*
In prav ta naivnost in z njo povezane podrobnosti so drugi razlog za pričujoči premislek. Zadnji razpis za raziskovalne projekte je namreč razkril, da evalvacijski sitem ne deluje dobro, saj sodelavci Agencije za raziskovalno dejavnost RS (ARRS) ne znajo ali ne zmorejo pridobiti dovolj kvalitetnih ocenjevalk in ocenjevalcev in so zato posredno odgovorni, da se del sistema spreminja v klientelno obdarovanje naklonjenih znank in znancev iz tujine.
Ker se bo slednje v doglednem času znašlo v eni od ovadb, s katerimi raziskovalke in raziskovalci grozijo že desetletje, se na tem mestu posvečava analizi komentarjev na ocene recenzentov in nedavno objavljenim »spremembam« recenzentskega postopka. Po najinem mnenju gre namreč za enega vidnejših primerov sprenevedanja in posledično uprizarjanja resnega postopka izbora najboljših projektnih predlogov. Svojo trditev utemeljujeva z rezultati nedavne grobe analize tega sistema, analize, ki kaže na to, da predlagane kozmetične spremembe ne bodo izboljšale recenzentskega postopka. Nenazadnje tudi zato, ker se za uvedbo »izvedbe ocenjevanja raziskovalnih projektov neposredno v eni fazi ob polni vlogi prijaviteljev« zavzemamo vsaj že pet let; ker se vsaj toliko časa zavzemamo tudi za korekturo ocen recenzentov, ki vsebujejo »očitne napake« (prima facie napačno ugotovljeno dejstvo), in navsezadnje zato ker »očitne napake« recenzentov ne vzdržijo vsakokratne generične razlage ARRS, da se lahko prijavitelj pritoži zgolj na nedoslednost recenzentskega postopka, nikakor pa ne na vsebino recenzije.
Glede na to tudi junijsko napoved pilotnega uvajanja »uredniške funkcije za koordinacijo kakovostnega dela recenzentov in zagotavljanje dodatne skladnosti številčnih in opisnih ocen, in možnost razširitve Občasnega strokovnega telesa z večjim številom članov« doživljamo kot bledi odmev na pozive, ki smo jih posredovali že pred desetletjem.
Kaj storiti?
Prvič, v zvezi z razdelitvijo sredstev, ki temelji na mednarodnem recenzentskem sistemu, je nujno izpopolniti sistem rekrutiranja recenzentk in recenzentov in uvesti strokovno redakcijo površnih recenzij.
V okviru prvega je treba razširiti način iskanja recenzentk in recenzentov in preprečiti klientelizacijo postopka, do katere je prišlo s povezovanjem med recenzenti in nekaterimi posamezniki, ki so tako ali drugače vključeni v izbor projektov. Nedavna praksa je celo bila, da sta bila prijavitelj in prijaviteljica projekta zaprošena, da sama v prijavni vlogi navedeta dva želena tuja recenzenta.
V okviru drugega pa je treba iz recenzentskega postopka nemudoma izločiti ocenjevalce in ocenjevalke, ki priznavajo, da ne razumejo metrike ocenjevanja (»As I find difficult to translate the metrics provided by assessment of quantitative indicators provided by ARRS«), oziroma da niso strokovno dovolj usposobljeni za ocenjevanje poslanih projektnih vlog, pa jih kljub temu ocenijo.
Poleg tega je začetna analiza pokazala, da določeno število letošnjih recenzij ni sledilo niti staremu (vsak recenzent poda ločeno mnenje) niti novemu (skupna ocena) sistemu ocenjevanja. Pri določenih recenzentkah in recenzentih pa je bilo mogoče zaznati tudi ideološko motiviran pristop k ocenjevanju projektnih predlogov. V enem od primerov so si namreč ocenjevalci privoščili tudi ideološki komentar, da člani projektne skupine svoj »raziskovalni interes« na področju »filozofije, literarnih študij, politologije in ekologije« vežejo na »modalitete značilne za levičarski postmodernizem«.
Glede na to, da si brez udeležbe tujih recenzentk in recenzentov ni mogoče predstavljati kredibilnega postopka izbora projektov, smo v sklopu Shoda za znanost Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) ter ARRS predlagali strokovno analizo, ki bi čim prej odpravila pomanjkljivosti.
Kaj storiti, drugič
Treba je zagotoviti kontinuiteto projektnih razpisov na točno določen datum v letu. Samo tako bo mogoče preprečiti prepogosto in žal že ustaljeno prakso zamikanja financiranja v naslednje leto (izpad letnega dohodka!), zaradi katerega prihaja tudi do tega, da obvestilo o pridobljenem projektu sovpada z datumom začetka njegovega izvajanja. Raziskovalne ustanove imajo zato pri organizaciji dela, še zlasti pa pri kadrovanju, gromozanske težave.
Velik problem predstavlja tudi aktualna dinamika financiranja MIZŠ in ARRS, ki glavnino sredstev zagotavljata šele globoko v drugi polovici leta. To povzroča veliko težav pri načrtovanju in izvedbi konkretnih aktivnosti. Sredstva so pogosto nakazana v obdobju, ko izvedba določenih dejavnosti (npr. zaradi neugodnih vremenskih pogojev v zimsko-jesenskem obdobju) ni mogoča.
Poleg tega smo v zadnjih letih priče nerazumni širitvi zahtevanih administrativnih postopkov, zaradi katerih se pozornost od raziskovanja preusmerja k birokratskim in administrativnim vidikom dela. Težko pričakovane razbremenitve na tem področju ne bi prispevale samo k bolj osredotočenem raziskovalnem delu, temveč bi raziskovalnim ustanovam omogočile bolj smotrno dolgoročno načrtovanje, večjo predvidljivost in učinkovitejše izvajanje raziskovalne dejavnosti.
Kaj storiti, tretjič
Znanosti je treba zagotoviti avtonomijo. To je mogoče narediti z vzdržnim in dolgoročnim financiranjem ter deklarativnim pripoznanjem, da znanost ne predstavlja samo jamstva za stabilni sonaravni razvoj, temveč, da nas mimogrede opomni, da je npr. Trumpovo žigosanje kalifornijskih in kanadskih »sanctuary cities« (mest, ki so se razglasila za pribežališča beguncev) za leglo greha, identično temu, kar je trdil Goebbels za Berlin pred nacističnim prevzemom oblasti. In končno, znanost je treba prepoznati kot alternativo. Alternativo političnemu kopičenju moči, alternativo v obliki opozarjanja na emancipatorične politike, ki namesto belega zahodnocentričnega suprematizma stavijo na »lok moralnega univerzuma« (Martin Luther King), torej na pot razumevanja in mirnega sobivanja.
Zagotavljanje avtonomije znanosti je omogočanje (samo)reflektivnega mišljenja; mišljenja, ki je neprenehoma na lovu za novimi spoznanji in razumevanjem starih. Zemlja (namreč res) ni okrogla, »zemlja velik je vprašaj.«
*
Daleč največje jamstvo za povečanje avtonomije pa je verodostojnost, ki temelji na izpolnjevanju obljub. V našem primeru obljube aktualne koalicije, da bo raziskovanju na koncu mandata zagotovila 1 % DBP državnih proračunskih sredstev. Ker da zares verjame v znanost in z njo povezan razvoj. In ker je proračunske postavke smotrno povečevati postopoma, kaže v letu 2020 slovenski znanosti nameniti vsaj 0,7 %, v letu 2021 pa 0,9 % BDP državnih proračunskih sredstev. S tem aktualna koalicija ne bo samo sledila lastni zavezi, temveč bo pokazala, da je začela razmišljati. Razmišljati o blaginji ljudi in ne zgolj o blaginji vsakokratne elite v njenem mandatu vladanja. To, na kar so opozarjali udeleženke in udeleženci zadnjega Shoda za znanost, je namreč še kako res: 1 % proračuna za znanost je 100 % vložek v razvoj in blaginjo ljudi.
Oto Luthar
Duška Knežević Hočevar