Avtor: up

Članice in člani Organizacijskega odbora Shoda za znanost so se v sredo, 5. Decembra, v prostorih Državnega zbora sestali s polansko skupino SD, ki sta jo zastopala poslanca Milan Brglez in Marko Koprivc. Sestanku sta se pridružila tudi minister za izobraževanje, znanost in šport Jernej Pikalo ter državni sekretar MIZŠ Jernej Štromajer.

Zahteve Shoda za znanost je uvodoma na kratko povzela Tjaša Tolar, ki je še posebej poudarila problem delitve sredstev (zlasti projektnih) na ARRS. Večina nadaljnje razprave je potekala z ministrom, ki se strinja z zahtevami OO. Glede odstotka zvišanja sredstev je po njegovem treba počakati na rebalans proračuna. Razrez proračuna za 2019 obstaja, vendar se bo delitev gotovo še spreminjala. Večina akterjev te debate se zaveda, da je področje znanosti najbolj zapostavljeno. Vendar se debata o rebalansu lahko prične šele po 1. 1. 2019. Nekaj sredstev bo zahteval tudi dvig plač v skladu s sporazumom s sindikati, koliko, pa ta trenutek ni jasno, saj so potrebni vhodni podatki o obremenitvah raziskovalcev po raznih projektih, predvsem tistih izven ARRS.

Predlog ZRD ne vsebuje inovacij, te naj bi pokril poseben zakon, ki naj bi ga pripravilo Ministrstvo za gospodarstvo, pomemben »odločevalec« je Gospodarska zbornica. ZRD ima še nekaj odprtih oz. slabše določenih postavk, kot je definicija javne službe in nepremičnin.

Nekateri JRZ so financirani v večjem deležu programsko, drugi bolj projektno. V bodoče se pričakuje manj projektnega financiranja in več stabilnega.

Pri ministru se je s svojimi predlogi do sedaj oglasilo že več pomembnejših osebnosti, tudi nekdanji predsedniki ZS ARRS. Minister meni, da delovanje ARRS sooblikujejo raziskovalci, ki so v ZS in in drugih organih odbora, ki tudi lahko prevzamejo iniciativo za izboljšave. Sicer ARRS zahteva še 11 novih zaposlitev, da bi lahko optimalno delovali. Sedaj imajo 50 zaposlenih. Konkretni predlogi se vrtijo tudi okoli dolžine mandata v posameznih funkcijah, zlasti ZS in UO. Predlog je 2 leti z možnostjo enkratnega podaljšanja. Po drugih mnenjih je 2 leti absolutno premalo.

Članice in člani Organizacijskega odbora Shoda za znanost so se danes, 20. novembra, v DZ srečali s poslansko skupino SDS, ki jo je predstavljal Žan Mahnič, predsednik po dveh letih delovanja ugotavljamo:

• da je v 21. stoletju znanost ena ključnih dejavnosti, ki zagotavlja razvoj in blagostanje;
• da je zmanjšanje nacionalnega financiranja mogoče nadoknaditi s prijavami na razpise EU zavajajoči mit;
• da je skrb za mlade strokovnjake kampanjska, nedomišljena in zato neiskrena.
• da ustanove (ARRS in MIZŠ), ki skrbijo za delitev denarja za raziskovanje, ne upoštevajo niti lastnih rokov in s skrajno zbirokratiziranimi postopki še dodatno izčrpavajo raziskovalke in raziskovalce.

Glede na to bi (vsaka) Vlada RS morala:

• nemudoma občutno povečati obseg sredstev za znanost na 1% DBP. Ohranjanje radikalno zmanjšanega deleža proračunskih sredstev (slabih 0,4 % DBP) za dejavnosti z največjim razvojnim potencialom je neodgovorno in nesprejemljivo;
• pospešeno začeti pripravljati novi zakon o raziskovalni dejavnosti in tako poskrbeti za stabilnejše, preglednejše in administrativno prijaznejše financiranje znanosti;
• upoštevati spoznanja strokovne javnosti, ki jo predstavljajo Sveta za znanost in tehnoogijo, KOsRIS, Rektorska konferenca in jih vključiti v pripravo Razvojne strategije Slovenije, ne pa preprosto posnemati izpete razvojne modele bruseljske administracije.

Sicer pa kaže izpostaviti:

• da potencial mladih strokovnjakov, ki morajo v tujino ni posledica hiperprodukcije raziskovalk in raziskovalcev, temveč pomanjkanje strategije zato, da bi ti lahko na najboljši način prispevali k gospodarskemu in družbenemu razvoju. V vsakem primeru ostaja vložek v njihovo izobraževanje velikokrat neizkoriščen;
• da se raziskovalk in raziskovalcev, ki ostajajo doma, prime stigma, da so nesposobni, ker še niso odšli v tujino;
• da bi morali več sredstev namenjati za temeljne oz. bazične raziskave;
• da znanosti ne smemo prepustiti neoliberalni miselnosti, ki v raziskavah vidi le še potencial za optimizacijo proizvodnje; v znanosti so nova odkritja ponavadi kolateralna škoda, nekaj, kar se neizogibno zgodi in je nemogoče v celoti načrtovati;
• da je popolno kvantificiranja raziskovalnim rezultatov neustrezno in na dolgi rok škodljivo.

Organizacijski odbor Shoda za znanost
(20. 11. 2018)

Raziskovalke in raziskovalci, združeni v Shod za znanost, vas

v četrtek, 17. maja 2018, ob 18. uri vabimo

v Štihovo dvorano Cankarjevega doma,

kjer bo potekala

JAVNA TRIBUNA O ZNANOSTI

Sodelujoči:

dr. Sašo Slaček Brlek, Levica

dr. Milan Zver, SDS

dr. Jernej Pikalo, SD

dr. Marija Rogar, NSi

dr. Aleksandra Pivec, Desus

Andrej Šušmelj, Stranka AB

dr. Milan Brglez, SMC

S predstavnicami in predstavniki strank zadnjega sklica parlamenta se bo pogovarjal dr. Matjaž Kuntner, direktor Nacionalnega inštituta za biologijo.

*

Shod za znanost, ki je nastal kot neformalna iniciativa pod okriljem globalnega March for Science, si prizadeva ozavestiti javnost, da brez znanosti ni prihodnosti in da je edina pot Slovenije v gospodarsko ras in uspeh lahko razvojno usmerjena. Znanost in načrti za izboljšanje njenega položaja morajo zato biti sestavni del predvolilnega programa vsake stranke. Prizadevanja Shoda za znanost podpirajo tudi KOsRIS, Univerza v Ljubljani in Univerza v Novi Gorici.

Že vnaprej smo strankam poslali nekaj vprašanj, povezanih s položajem znanosti. Sestavili smo jih članice in člani Organizacijskega odbora Shoda za znanost. Verjamemo, da se bodo volivke in volivci na podlagi strankarskih stališč in predlogov laže odločili, kateri stranki na prihajajočih volitvah nameniti svoj glas. Objavljamo odgovore tistih, ki so jih poslali (v zaporedju, po katerem so jih pošiljali, in nelektorirane):

Ali je slovenska politika razvojno usmerjena politika?

Levica: Ne. To nam jasno kaže višina javnih izdatkov za raziskave in razvoj, pa tudi veliki rezi v to področje v sklopu varčevalnih ukrepov. Tudi v širšem smislu država ne spodbuja razvojnih politik, ampak razvoj v nerazvitost, regresijo. To kaže velik obseg prekarizacije trga delovne sile (država je močno subvencionirala s.p.-izacijo), ki se je zgodila v zadnjem desetletju, pa tudi, denimo, davčni odpustki za kapital in najbogatejše. S temi ukrepi Slovenija konkurira skupini višegrajskih držav.

SDS: Vsekakor je slovenska politika premalo razvojno  usmerjena. Če bi ne bilo tako, nas s tempom razvoja in rasti ne bi prehitevale države, kot so Poljska, Češka, države ob Baltiku.

NSi: Trenutno ne, vsaj ne dovolj.

SMC: Razvojna je toliko, kolikor se je zmožna dogovoriti o ključnih izzivih prihodnosti. V iztekajočem se mandatu, ki ga mnoge etablirane stranke rade označijo za obdobje političnih novincev in amaterizma, smo se po dvajset in več letih prvič več ukvarjali s prihodnostjo in vprašanjem, kako jo (do)živeti, kot s tem, kar se je dogajalo v polpretekli zgodovini. To se odraža v stabilnosti, VISoki rasti, padajoci brezposelnosti,  dobri javnofinančni kondiciji Slovenije in opazno bolj optimistični klimi.

AB: V Stranki Alenke Bratušek bomo v naslednjem mandatu spodbujali ustvarjanje delovnih mest z visoko dodano vrednostjo, saj to pomeni višje plače za zaposlene, višji standard in na koncu tudi višje pokojnine. Namesto poviševanja minimalne plače se nam zdi pomembnejše zagotoviti pogoje za zvišanje vseh plač.
Izobraževanje in znanost bosta pri tem odigrala pomembno vlogo. Visokošolsko izobraževanje bomo prilagodili dolgoročnim potrebam gospodarstva, v gospodarstvu pa spodbujali povezovanje podjetij in raziskovalnih ustanov. Poudarjamo, da so nam pomembne tudi družboslovne vede – a sredstva za raziskave bomo najprej povečevali na področju naravoslovja in tehnike. Pričakujemo, da bo slovenska družba »na krilih« teh raziskav postala bolj bogata in bomo nato lahko več sredstev namenili znanosti na splošno, da bi bili še naprej odprta, sočutna, solidarna družba in družba znanja.
In ko smo že pri razvojni politiki: takšno pričakujemo tudi od podjetij oziroma lastnikov podjetij. Čeprav že danes za znanost skupno »prispevajo« dvakrat več kot država iz proračuna, si želimo, da bi še bolj aktivno sodelovala z znanstveno-raziskovalnimi ustanovami, zato bomo uvedli tudi olajšave na dobičke podjetij, ki bodo dobičke reinvestirala v srednje- in dolgoročni razvoj in inovacije.
Če kot razvojno politiko razumemo odnos politike do znanosti, ki je vedno garant razvoja, bi lahko rekli, da slovenska politika ni razvojna oziroma da nimamo enotne, dogovorjene in kontinuirane politike na področju znanosti in raziskav. Zato je državno spodbujanje znanosti v Sloveniji vsakič znova odvisno od tega, kdo državo vodi, in tega, kakšen odnos imajo ti politiki do znanosti.
V Stranki Alenke Bratušek se bomo zavzeli za to, da bodo sredstva za znanost vsaj blizu odstotku, ki ga od BDP-ja namenjajo druge države Evropske unije. Zastavili pa bomo tudi cilj postopnega povečevanja sredstev. Pri spremembah Zakona o znanstveno-raziskovalni dejavnosti oziroma pričakovanjih, ki jih ima znanstvena skupnost do Agencije za raziskovalno dejavnost, bomo poskušali upoštevati želje stroke. Prepričani smo, da lahko raziskovalci najboljše rezultate dosegajo le, če se lahko povsem posvetijo raziskovanju – če morajo ob tem skrbeti za to, kako se bodo preživljali po koncu določenega raziskovalnega projekta, je to skorajda nemogoče.

SD: Slovenska politika bi lahko bila veliko bolj razvojno usmerjena. Manjka marsikaj: od spodbujanja inovativnosti (npr. inovativnega, kreativnega razmišljanja namesto pomnenja pri otrocih), do večje razvojne orientiranosti državnega proračuna, večjega spodbujanja vlaganja v raziskave in razvoj na vseh nivojih, davčnega okolja, ki bi bilo bolj razvojno naravnano, večjega družbenega priznanja za dosežke pri raziskavah in razvoju, premalega vlaganja zasebnih in javnih virov v raziskave in razvoj, neenakomernem vrednotenju znanstvenih dosežkov znanstvenih ved in disciplin, itn.

Ali menite, da v Sloveniji namenjamo dovolj javnih sredstev za znanost?

Levica: Ne. Leta 2016 so skupni javni izdatki za raziskave in razvoj v Sloveniji znašali 0,49 % BDP, medtem ko je bilo povprečje EU 0,69 % BDP. S tem smo pristali na samem repu med evropskimi državami, za nami je le še Slovaška. Na ta način se vse bolj poglablja razvojni zaostanek Slovenije za preostankom Evrope. V Levici se zavzemamo za povečanje javnih sredstev za raziskave in razvoj na 0,75 % BDP do leta 2020 in na 1 % BDP do konca mandata. Povečanje sredstev bi v prvi fazi namenili predvsem vzpostavitvi institucionalnega financiranja ob ohranjanju ravni drugih oblik financiranja.

SDS: Lahko bi usmerili več javnih sredstev v slovensko znanost, je pa dotok teh sredstev odvisen od polnjenja proračuna, ta pa od gospodarske rasti. Prizadevali si bomo za gospodarsko rast ter dopolnjevali javna sredstva v proračunu za namen znanosti.  Izhajati je potrebno iz pravilno postavljenih razvojnih ciljev ter  povezav znanosti z gospodarstvom.
Nesporno so evropska sredstva znaten dodaten vir, ki ga Slovenija žal premalo izkorišča, se pa bomo morali v prihodnosti še bolj opreti nanje.Večji problem kot je obseg javnih sredstev, pa vidimo v tem, kako se  deli sredstva za znanost, saj so kriteriji vse prej kot transparentni in meritokratski.
Vsekakor pa je potrebno  zagotoviti sredstva za temeljne raziskave, z namenom, da bi čim več mladih, vrhunsko izobraženih iskalo priložnost doma. Le domači izzivi v gospodarstvu in njegovih povezavah z ostalo Evropo bodo nudili  prave priložnosti mladim znanstvenikom.

NSi: Ne. Ko bo NSi v vladi, bomo vsako leto za 30 milijonov evrov povečali proračunska sredstva za raziskave in razvoj!

SMC: Ne. V prihodnjem mandatu želimo delež sredstev za raziskave in razvoj povečati postopoma na 1% BDP.

AB: Sredstva za znanost iz proračuna bi morali povečati in jih vsaj približati odstotku, ki ga iz proračuna za znanost namenjajo druge države Evropske unije.

SD: Ne. Program Socialnih demokratov je jasen: do leta 2022 priti do skupno 3% BDP za znanost in raziskovanje ter do 1% BDP iz javnih sredstev.

Kaj si predstavljate pod sloganom »družba znanja«?

Levica: Na prvi pogled gre za všečno frazo, ki naj bi označevala družbo, v kateri bi posamezniki pridobivali in imeli vse več znanja, le-to pa naj bi bilo odločujoči faktor pri družbenem razvoju. Vendar pa ima ta skovanka jasen neoliberalen izvor. Poudarjena je neposredna podrejenost znanosti in raziskovanja kapitalistični produkciji. Zato štejejo le specifična znanja, ki jih trg lahko izkoristi, eksploatira. Družba znanja postane tako priročna neoliberalna fraza za podrejanje izobraževalnih in raziskovalnih podsistemov interesom kapitala. To naj bi prineslo družbo visokih dohodkov in produktivnega dela, realnost pa je povsem drugačna (glej prvi odgovor).

SDS: Družbo znanja po našem mnenju predstavlja:

• kakovostno šolstvo (javno in zasebno) na vseh ravneh,
• visoka raven pismenosti ( “klasične” in finančne),
• analitično spremljanje vsakega šolajočega in njegovih talentov od vrtca do univerze ter  organizacijo priložnosti  razvoja zanje,
• dostopnost izobraževanja vsem državljanom za pridobitev javnoveljavne
  izobrazbe na javnih in zasebnih  izobraževalnih ustanovah,
• kultura vseživljenjskega učenja,
• sistem prenosa znanja na mlajše generacije,
• širok nabor študijskih programov,
• veliko število uveljavljenih znanstvenih dosežkov,
• veliko število mednarodnih izmenjav visokošolskih profesorjev,
• optimalno udeležbo  naših študentov v evropskih programih  izobraževanja
  in  državljanov EU v naši državi,
• optimalno koriščenje sredstev za znanost iz  EU proračuna,
• hiter prenos znanja iz izobraževalnega sistema  v gospodarstvo in obratno,
• omogočanje delovnih pogojev za izvajanje izobraževanja in znanosti,
• podpora nosilcem razvoja in dosežkov ter zaščita intelektualne lastnine.

NSi: Zaradi hitrih sprememb v družbi se pojavljajo zahteve po oblikah učenja, ki bi jih lahko združili pod imenom prožne oblike učenja, ki so naravnane na ‘kompetence 21. stoletja’. Ker so na delovnih mestih vedno bolj pomembni višji spoznavni procesi, se moramo učiti ustvarjati, obdelovati in razvrščati kompleksne informacije, misliti sistematično in kritično, se odločati na podlagi tehtanja različnih dejstev, si zastavljati produktivna vprašanja o različnih temah, biti fleksibilni in se prilagajati novim informacijam, biti kreativni in zmožni prepoznavati oziroma reševati realne probleme sveta. De Corte (2013, str. 46) izpostavi, »da mora biti končni cilj učenja razvijanje ‘prilagodljivih kompetenc’, to je zmožnost, da naučeno in osmišljeno znanje in razvite veščine uporabljamo v različnih situacijah na prožen in ustvarjalen način.«

SMC: Okolje, ki bo nagrajevalo poskuse, ne le zmage, družbo, ki bo cenila radovednost, ne le poslušnost, šolo, ki bo štela male osebne zmage, ne le točk in medijsko krajino, ki bo znala ločiti med resničnimi dosežki in njihovimi približki.

AB: Družba znanja je družba, v kateri je znanost prepletena z izobraževalnim sistemom in gospodarstvom, je družba, v kateri vlada za znanost zanimanje in v kateri je znanost spoštovana in upoštevana. Družba znanja je družba, ki ni utemeljena na prepričanjih, ampak predvsem na preverjenih in preverljivih dejstvih. Žal kljub novim znanstvenim spoznanjem in napredku znanosti kaže, da v družbi vse večjo veljavo dobivajo neznanstvena prepričanja, tako na področju naravoslovja (različne alternativne neznanstvene oblike medicine, nasprotovanje cepljenju, odnos do sodobne biotehnologije v kmetijstvu, razlaga pojava istospolne usmerjenosti …) kot družboslovja (neupravičena pričakovanja o posledicah integracije priseljencev). To je zagotovo povezano tudi z odnosom politike do znanosti in izobraževanja, svojo vlogo pa imajo tudi mediji in socialna omrežja.

SD: “Družba znanja” ima več vidikov: ekonomsko gledano je to družba, katere ključni proizvodni dejavnik je znanje (in ne naravni viri, kapital, …). Z vidika izobraževanja je “družba znanja” izobraževalna filozofija, ki v središče razvoja družbe postavlja izobraževanje, ki ni omejeno zgolj na formalne oblike izobraževanja, temveč tudi na neformalne in vseživljensko učenje. Predvsem pa je “družba znanja” družba, ki kot družbeno vrednoto visoko ceni znanje, ga primerno nagrajuje in ga nenazadnje izkorišča za izboljšanje kakovosti življenja v skupnosti. Družba znanja zato ni samo vprašanje izobraževanja, znanosti ali gospodarstva, pač pa tudi varnosti, medsebojnih odnosov, medgeneracijske solidarnosti, identitete, zavesti o samih sebi, osmišljanja lastnih življenj.

Kje vidite največje priložnosti za slovensko znanost?

Levica: Največji potencial in največja priložnost slovenske znanosti so raziskovalke in raziskovalci. Poleg višine financiranja njihovih dejavnosti je problematičen tudi način financiranja, ki javnim raziskovalnim organizacijam ne zagotavlja stabilnega (institucionalnega) vira financiranja. Posledično raziskovalke in raziskovalci živijo v eksistenčni in profesionalni negotovosti: nikoli ne vedo, ali si bodo lahko zagotovili financiranje za naslednijh nekaj let, ne morejo pa se tematsko specializirati, ker morajo pač delati tisto, kar od njih zahteva (so)financer projekta, za katerega so pridobili sredstva. Zaradi pomanjkanja kontinuitete je še posebej ogroženo temeljno raziskovanje, poleg tega pa sistem ne teži k oblikovanju nikakršnih nacionalnih raziskovalnih prioritet in pretežno deluje stihijsko.

SDS: Slovenija mora določiti gospodarska področja, kjer  že trendovsko dosega dobre rezultate in za kar ima dobre naravne ali kulturno zgodovinske pogoje. Prepoznati  je potrebno zametke ustvarjalnih okolij in jim pomagati pri razvoju. Znanost se mora vključiti v  to dogajanje. Potrebno je zagotavljati pogoje, da se naši znanstveniki vključujejo v znanstveno raziskovalne centre po svetu (npr. Cern) ter plačevati članarine za to. Sicer pa lahko omenimo zlasti naravoslovne znanosti in digitalno področje.
Priložnost za slovensko znanost je tudi na področju kulture in zgodovine ter materinščine. Rezultati tega preučevanja Sloveniji lahko dajo vpogled v vzroke sedanjega družbenega  stanja ter nam služijo za uveljavitev Slovenije v svetu.

NSi: V tem, da Slovenija določi tri prioritetna področja znanosti, v katera bo vlagala in jih razvijala tako, da bomo na teh področjih med najboljšimi na svetu. Nimamo virov, da bi bili najboljši na vseh področjih, imamo pa znanje in vrhunske znanstvenike na nekaterih področjih.

SMC: Tam, kjer jo vidimo tudi za Slovenijo kot državo in družbo: v njeni dovzetnosti za izzive časa in njeni povezanosti s svetom.

AB: Slovenski znanstveniki dosegajo zavidljive znanstvene dosežke – od uspehov na tekmovanjih srednješolcev do prebojnih odkritij slovenskih znanstveno-raziskovalnih inštitutov. Največja priložnost je to znanje prenesti v gospodarstvo in prek gospodarstva v vsakdanje življenje. Na podlagi tega bi v Sloveniji res lahko imeli še več delovnih mest z višjo dodano vrednostjo, bolje delujoča in uspešnejša podjetja, kar bi pomenilo boljši standard in posledično tudi več sredstev, ki bi jih lahko namenili nazaj v raziskave. Več sredstev za znanost iz proračuna in spodbude podjetjem za ustvarjanje delovnih mest z visoko dodano vrednostjo bosta ukrepa, s katerima bomo ponovno zagnali ta krogotok.

SD: Znanost in raziskovanje sta temeljna kamna razvoja Slovenije. Vlaganja v raziskave in razvoj ima neposredne in merljive učinke na gospodarsko rast, rast produktivnosti in dodane vrednost, prispeva k višanju kakovosti delovnih mest in ima izrazite učinke na vsa področja družbene dejavnosti. V središču razvojne politike Republike Slovenije mora zato biti učinkovit in mednarodno vpet inovacijsko-razvojni sistem, ki bo deloval v skladu s sprejeto Raziskovalno in inovacijsko strategijo Slovenije (RISS). Različne dele sistema je treba povezati horizontalno in vertikalno, enakomerno spodbujati raziskovalne napore vseh ved in vseh tipov aplikativnega ali temeljnega znanstvenega raziskovanja. Zavzemati se je treba za povezovanje z gospodarstvom, z različnimi instrumenti krepiti raziskovalni potencial v podjetjih. Največja vrednost raziskovalnega in inovacijskega sistema se skriva v ljudeh. Če bo Slovenija kot družba želela napredovati na vseh področjih, bo morala vlagati v krepitev človeškega potenciala kot ključnega pogoja za uspešen raziskovalno- inovacijski sistem.

Tudi letos smo se raziskovalke in raziskovalci zbrali na Shodu za znanost, ki je potekal 18. aprila na Novem trgu v Ljubljani. Objavljamo povezave do nekaj medijskih odzivov:

Odmevi na RTV SLO

http://4d.rtvslo.si/arhiv/odmevi/174533599

Komentar dr. Andreje Gomboc v Delu

https://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/znanost-ndash-za-koga.html

Poročilo Slovenske tiskovne agencije

https://krog.sta.si/2505372/slovenski-raziskovalci-na-shodu-za-znanost-opozorili-na-neurejeno-financiranje

Prispevek in videoposnetek Dnevnika

https://www.dnevnik.si/1042818969

ZAKAJ NE? ZNANOST

»PRIHODNOST JE ZDAJ«

V mediju, ki velja za resnega in odgovornega, je bilo pred kratkim brati, da so dobički podjetij v Sloveniji predlani zrasli za več kot 94 odstotkov. Povprečna bruto plača temu gibanju ni sledila, povišala se je le za 1,2 odstotka. Poleg tega je znano, da prebivalke in prebivalci Slovenije povečini delamo več kot 40 ur na teden, od tega vsaj dvajsetina tudi nadure, ki neredko sploh niso plačane.

Iz vseh teh podatkov ni težko izpeljati sklepa: tolikanj opevana gospodarska rast ni posledica novih spoznanj in iz njih izhajajočih tehnoloških inovacij ter novih rešitev, temveč slabo plačanega dela. Mnoge mednarodne organizacije kot tudi domači strokovnjaki Slovenijo že dlje časa opozarjajo, da mora nujno zamenjati razvojno paradigmo, ki naj temelji na rasti in produktivnosti, podprti z raziskavami in inovacijami, ne pa na povečevanju intenzivnosti dela.

Raziskovalke in raziskovalci, ki smo že zdavnaj obupali nad tem, da bi dobivali pošteno plačilo za svoje delo, ne glede na zgoraj zapisane ugotovitve pa ne moremo in nočemo obupati nad razmerami, v katerih delamo. Ne moremo prenehati verjeti in upati, da se bodo najbolj prodorni znanstvenice in znanstveniki vendarle odločili za delo v Sloveniji. Da bodo delovni pogoji pri nas privabili vsaj peščico zanesenjakov iz tujine in da se mlajši kolegice in kolegi ne bodo ves čas bali za svoja delovna mesta.

Za to so potrebna dodatna sredstva!

Za to je treba držati besedo!

Zato Vas, spoštovani gospod predsednik Vlade Republike Slovenije dr. Miro Cerar, v duhu stare modrosti, ki pravi, da je prihodnost zdaj, pozivamo, da izpolnite dano obljubo in spodbudite okrevanje raziskovalne sfere. Pozivamo Vas, da z razliko (4,4 milijona evrov) do obljubljenih dodatnih 9 milijonov evrov za leto 2017, ki jih vlada še ni zagotovila, na primer okrepite pravkar potekajoči razpis Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS (ARRS) za raziskovalne projekte in s tem omogočite, da se bo sramotno nizki odstotek uspešnosti (16 %) projektnih prijav vsaj malo popravil.

Ker je prihodnost zdaj, je zdaj treba tudi ukrepati!

---

Podpisnice in podpisniki z raziskovalnih inštitutov in univerz:

Kozma Ahačič, Fouad Al-Mansour, Alen Albreht, Bojan Ambrožič, Samo Andrenšek, Maja Andrič, Sabina Autor, Saša Babič, Borut Bajc, David Bajec, Benjamin Bajželj, Vanda Baloh, Tanja Bančič, Jernej Bavdek, Miloš Bavec, Blaž Belec, Gregor Belušič, Gorazd Berčič, Aleš Berlec, Nejc Bernik, Romana Bešter, Jan Bitenc, Bernarda Bole, Zmago Bole, Špela Božič, Zoran Božič, Marko Bračko, Andraž Bradeško, Gvido Bratina, Mateja Breg Valjavec, Sara Brezigar, Thomas Breznik, Jerneja Brumen, Simon Caserman, Mišel Cevzar, Rok Ciglič, Sandi Cimerman, Urša Ciuha, Klara Čebular, Boštjan Črnič, Mihajela Črnko, Igor Dakskobler, Miha Deniša, Petar Djinović, Sandra Dobnikar, Helena Dobrovoljc, Iztok Dolenc, Boštjan Dolenc, Martin Draksler, Irena Drevenšek Olenik, Andreja Drolc, Samir El Shawish, Tanja Fajfar, Minka Ferfila, Jernej Fesel Kamenik, Gregor Filipič, Jožko Fišer, Vesna Flander Putrle, Marko Fonović, Mirjana Frelih, Jerneja Fridl, Peter Frkal, Lovro Fulanović, Metka Furlan, Christoph Gadermaier, Matjaž Gams, Maja Garvas, Primož Gašperič, Matjaž Geršič, Nataša Gliha Komac, Sandi Gobec, Giovanni Godena, Marjetka Golež Kaučič, Simona Golič Grdadolnik, Jelena Golubović, Matjaž Gomilšek, Andrej Gorišek, Daša Gorjan, Mateja Gosar, Januška Gostenčnik, Helena Gradišar, Lilijana Grah, Lucija Grahek, Jože Grdadolnik, Natasa Gregoric Bon, Matjaž Gregorič, Alenka Gril, Marina Gržinić Mauhler, Sašo Gyergyek, Iva Hafner Bratkovic, Damir Hamulić, Abdelrahim Hassanien, Brigita Hočevar, Samo Hočevar, Matej Holc, Milena Horvat, Aleksander Horvat, Irena Hreljac, Miro Huskić, Vanja Huzjan, Marko Ilić, Ivica Ilić, Radojko Jaćimović, Petra Jamšek Rupnik, Mitja Janža, Lidija Jarni, Mateja Jemec Tomazin, Janoš Ježovnik, Damir Josipovič, Vasko Jovanovski, Martina Jug, Đani Juričić, Marija Jurić Pahor, Marko Juvan, Eva Kalšek, Urša Kanjir, Gregor Kapun, Katarina Karničar, Špela Kastelic, Miha Kastelic, Marija Kavčič, Maša Kavčič, Luka Kavčič, Katarina Keber, Karmen Kenda Jež, Matic Kisovec, Drago Kladnik, Martin Klanjšek, Simona Klemenči, Eva Klemenčič, Duška Knežević Hočevar, Spomenka Kobe, Juš Kocijan, Zdenko Kodelja, Jure Kokalj, Žiga Kokalj, Boštjan Kokot, Maja Kolarević, Boštjan Končar, Jakob König, Nataša Kopitar-Jerala, Dušan Kordiš, Alenka Koron, Tomaž Kos, Dušan Kos, Tomaž Kos, Mojca Kovačič, Jernej Kovačič, Jani Kozina, Miha Kozorog, Jasmina Kožar Logar, Aleksander Krajnc, Andraž Krajnc, Igor Križaj, Naško Križnar, Marjan Kromar, Vera Kržišnik Bukić, Špela Kumelj, Mojca Kumin Horvat, Drago Kunej, Sonja Kurinčič Mikuž, Zdravko Kutnjak, Andrej Lapanje, Mitja Lasič, Katja Leben, Andreja Legan Ravnikar, Tina Lengar Verovnik, Adrijana Leonardi, Antonija Lesar, Darja Lisjak, Nikola Ljubešić, Jure Loboda, Sonja Lojen, Simona Lojevec Hartl, Marina Lukšič Hacin, Oto Luthar, Marjeta Maček Kržmanc, Boris Majaron, Hana Majaron, Valerija Majer, Darko Makovec, Vlado Malačič, Barbara Malič, Mirjana Malnar, Anže Markelj, Miloš Markič, Aleš Marsetič, Franc Marušič, Janez Mavri, Mojca Medvešek, Alma Mehle, Stane Merše, Mija Michelizza, Matjaž Mihelič, Radmila Milačič, Blaž Milanič, Miloš Miler, Biljana Mileva Boshkoska, David Mirosavljević, Tanja Mirtič, Ana Mladenović, Ana Mlekuž, Griša Močnik, Katarina Mohar, Mihael Mohorčič, Jože Moškon, Miran Mozetič, Štefan Možina, Jernej Mravlje, Katalin Munda Hirnök, Barbara Murovec, Janez Nared, Katerina Naumoska, Marijan Nečemer, Boštjan Nedoh, Marko Nerat, Luka Noč, Nikola Novak, Matevž Novak, Urban Novak, Sonja Novak Lukanovič, Jure Oder, Tomaž Ogrin, Mojca Ogrizović, Gregor Papa, Tjaša Parkelj, Egon Pavlica, Miha Pavšek, Miha Peče, Matic Pečovnik, Peter Pehani, Dejan Pelko, Andrej Perdih, Drago Perko, Matija Perne, Toni Petan, Metka Petrič, Janko Petrovčič, Tanja Petrović, Tanja Pipan, Janez Pirc, Klemen Pirnat, Tjaša Plaper, Oleksii Pliekhov, Gregor Pobežin, Dan Podjed, Benjamin Podmiljšak, Aleš Pogačnik, Katarina Polajnar Horvat, Maja Ponikvar-Svet, Jure Pražnikar, Gregor Primc, Nina Prkic Pozar, Mateja Prunk, Jože Pungerčar, Peter Purg, Matevž Pušnik, Duša Race, Kristian Radan, Vladimir Radulović, Polona Ramšak Zaviršek, Mateja Ratej, Primož Rebernik Ribič, Nina Recek, Nina Recek, Rado Riha, Alenka Ristić, Nina Rman, Peter Rodič, Boris Rogelj, Ana Rotter, Jan Rozman, Tina Ručigaj Korošec, Helena Seražin, Miha Seručnik, Danica Simić, Marko Simonović, Tadej Slabe, Ingrid Slavec Gradišnik, Maj Smerkol, Borut Smodiš, Marko Snoj, Damir Staničić, Alenka Ana Stante, Gašper Stegnar, Tea Stibilj Nemec, Petra Svoljšak, Robert Šajn, Martin Šala, Marjeta Šašel Kos, Jasna Šinigoj, Miha Škarabot, Jožica Škofic, Urban Škvorc, Zdenka Šlejkovec, Matic Šobak, Urša Šolc, Lilijana Šprah, Ivan Šprajc, Jernej Šribar, Žiga Štancar, Martin Štefanič, Martin Štefanič, Gorazd Šter, Darko Štrajn, Metka Štraus Pečar, Aleš Švigelj, Ajda Taler Verčič, Snežana Tecco Hvala, Borut Telban, Klemen Teran, Tjaša Tibaut, Jure Tičar, Jernej Tiran, Tjaša Tolar, Agata Tomažič, Maja Topole, Silvo Torkar, Aneta Trajanov, Melita Tramšek, Marina Trkman, Mojca Trstenjak Prebanda, Tea Tušar, Aleš Ude, Lara Ulčakar, Polona Umek, Mimi Urbanc, Hana Uršič, Vanesa Valentinčič Murovec, Damijan Valentinuzzi, Maja Valič, Aleš Vaupotič, Janez Vegan, Manja Veldin, Tatjana Veljanovski, Matjaž Vencelj, Valerija Vendramin, Katja Venko, Matjaž Vesel, Andrej Vihtelič, Jaka Vodeb, Branko Vodenik, Manca Volk Bahun, Peter Weiss, Nataša Zabukovec Logar, Rizwan Zahoor, Igor Zajc, Neža Zajc, Vita Zalar, Rok Zaplotnik, Janja Završnik, Tanja Zdolšek, Sabina Zorčič, Silvo Zupančič, Erik Zupanič, Mitja Žagar, Igor Žagar, Rok Žaucer, Manja Žebre, Andrejka Žejn, Bernard Ženko, Gašper Žerovnik, Eva Žerovnik, Gorazd Žibret, Dušan Žigon, Janja Žmavc

Spoštovane, spoštovani!

V četrtek, 19. oktobra, bo minilo točno šest mesecev, odkar so ljubljanske ulice preplavili raziskovalke in raziskovalci, ki so tako opozarjali na nevzdržne razmere v znanosti. Shod za znanost, ki je potekal 19. aprila 2017, se je s tihim mimohodom s ploščadi pred Moderno galerijo do poslopja Državnega zbora, kjer smo poslankam in poslancem pustili spominek – paviljon znanosti z najodmevnejšimi dosežki, bržčas vpisal v zgodovino kot najbolj množičen protest ljudi, ki jim je takšno izražanje nestrinjanja načeloma tuje.

Po pol leta je čas za inventuro.

O dosežkih in porazih, predvsem pa o načrtih za prihodnost,

bomo spregovorili

na tiskovni konferenci v četrtek, 19. oktobra 2017, ob 11.55
v veliki predavalnici Kemijskega inštituta
na Hajdrihovi ulici 19 v Ljubljani.

Vabljeni!

 

Za znanost!

Šest mesecev je obdobje, ki je lahko dolgo ali kratko. Pol leta v življenju civilne iniciative, kakršna je Organizacijski odbor Shoda za znanost, ki ga sestavljajo predstavniki vseh največjih znanstvenoraziskovalnih inštitutov in vseh štirih univerz pri nas, je bilo izjemno razgibano obdobje. Po koncu pohoda po ljubljanskih ulicah smo se podali na »pohod skozi institucije«, prosto po Rudiju Dutschkeju. Najprej smo se sestali s predsednikom Državnega zbora, dr. Milanom Brglezom, in predsednico Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino, dr. Mirjam Bon Klanjšček. Obema smo razložili naše videnje razmer in predloge za spremembe, od nujnosti novega resornega Zakona o raziskovalni dejavnosti do povišanja deleža za znanost v državnem proračunu, ki naj znaša 1 odstotek DBP.

Z našimi predlogi smo seznanili tudi predstavnike večine poslanskih skupin v DZ, pogovarjali smo se s poslankami in poslanci SD, ZL, SDS, NSi, SMC in Desus. Že vse od začetka maja smo si prizadevali tudi za sestanek s predsednikom vlade, dr. Mirom Cerarjem. Ni bilo lahko, in ker nismo imeli izbire, smo ga celo zasuli z e-pošto, po nekaj sto prošnjah za srečanje, poslanih z e-naslovov slovenskih raziskovalk in raziskovalcev, so nam v predsednikovem uradu naposled le ugodili … Do srečanja je prišlo 24. julija, sestanka s predsednikom vlade in resorno ministrico, dr. Majo Makovec Brenčič, sta se smela udeležiti dva člana Organizacijskega odbora Shoda za znanost, dr. Oto Luthar in dr. Gregor Majdič. Ministrica je tam predstavila vladni načrt povišanja sredstev za znanost po letih: še letos 9 milijonov evrov dodatnih sredstev, v letu 2018 20 milijonov evrov  dodatnih sredstev, prav toliko tudi v letu 2019.

Podobni predlogi za čisto konkretna zvišanja so bili v igri tudi na seji Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino (natančneje: v rebalansu proračuna za leto 2017 za 20 milijonov evrov, v letu 2018 za 40 milijonov evrov in v letu 2019 za toliko, kolikor še manjka do enega odstotka BDP), ki je potekala 12. septembra. Vendar poslanci, s svetlo izjemo Luke Meseca (ZL), Janka Vebra (SD) in dr. Mirjam Bon Klanjšček, nepovezane poslanke, žal niso zmogli konkretne zaveze in so namesto tega izglasovali predloge, ki ne omenjajo nikakršnih številk, opredeljujejo se le za povišanje sredstev nasploh. Teoretično zadošča tudi en evro več, pa se bodo politiki lahko tolkli po prsih …

Članice in člani Organizacijskega odbora Shoda za znanost si zatorej še naprej prizadevamo, da bi javnost prepoznala upravičenost naših zahtev. Ker nam ni vseeno. Ni nam vseeno za prihodnost naše države. Menimo, da je skrajni čas, da se tudi politikom odprejo oči.

Se vidimo pet do dvanajstih!

Organizacijski odbor Shoda za znanost

Spodaj objavljamo prevod sporočila za javnost medicinske univerze na Dunaju, ki bo za raziskave do leta 2025 prejela vložek 339 evrov od avstrijske vlade. Če primerjamo s Slovenijo: Avstrija bo v osmih letih v en sam center odličnosti s področja medicine vložila dva letna proračuna celotne slovenske znanosti. Povedano drugače: na leto bodo v raziskovalne projekte samo v okviru tega medicinskega centra vložili 35 milijonov evrov, kar je prilbližno triinpolkrat več, kot Slovenija nameni na leto za vse raziskovalne projekte iz vseh disciplin od družboslovja do narovoslovja, tehnike in medicine!

Več kot 300 milijonov evrov za medicinske raziskave in izobraževanje na Dunaju

Dunaj, 19. septembra 2017 – Avstrija je na dobri poti, da postane vodilna na področju inovacij. Za kaj takega je treba nadgraditi temeljno raziskovanje, podpirati nova zagonska podjetja in spodbujati prijave patentov. Pomembno vlogo pri tem igra tudi čim boljša infrastruktura. Avstrijsko zvezno ministrstvo za znanost, raziskovanje in gospodarstvo, Zvezni sklad za nepremičnine in Medicinska univerza bodo do zimskega semestra 2025 v novo zgrajene prostore v velikosti 35.000 kvadratnih metrov preselili večino predkliničnih inštitutov v novi medicinskouniverzitetni kampus (tim. MedKampus) na Marianengasse.

Od povezovanja v skupni kompetenčni center za temeljne raziskave in izobraževanje v neposredni bližini Medicinskega kampusa AKH (Allgemeine Krankenhaus) si obetajo sinergijo, boljše sodelovanje in praktično uporabo rezultatov temeljnega raziskovanja. Začetek projekta je načrtovan za leto 2017, vrednost celotne investicije pa znaša 339 milijone evrov. Od tega bo 283,9 miljonov namenjenih splošnemu raziskovanju, izobraževanju in predkliničnim raziskavam, 55,5 milijonov pa bo šlo za prenovo in opremo. Projekt so predstavili na tiskovni konferenci na Dunaju.

»Z MedCampusom na Mariannengasse bomo okrepili dunajsko točko za Life science in tako pomembno prispevali k izboljšanju zdravstvene oskrbe. Z načrtovanim sodelovanjem pa bomo ustvarili pogoje za izobraževanje in raziskovanje,« je povedal avstrijski minister za znanost Harald Mahrer.

744 raziskovalk in raziskovalcev iz oddelkov za psihologijo, farmakologijo, anatomijo, biologijo celice, patobiologijo, genetiko, medicinsko fiziko, biomedicinsko tehniko in inštituta za preučevanje rakavih obolenj se bo do začetka zimskega semestra 2025 iz prostorov na Währingerstrasse 10, 13 in 13a, kot tudi Borschkegasse 8a ter Schwarzspanierstrasse 15 in 17 preselilo v novi MedCampus na Mariannengasse. »Naslednji korak k uresničitvi MedCampusa na Mariannengasse je objava arhitekturnega natečaja. Do poznega poletja 2018 bo znano, kdo je zmagovalec. Sledila bo izdelava natančnega načrta izvedbe. Če bo šlo vse po pričakovanjih, bomo gradnjo začeli v poznem poletju 2020. Do zimskega semestra 2025/26 bi raziskovalno delo v kampusu že moralo steči,« je povedal Hans-Peter Weiss, vodja avstrijskega Zveznega sklada za nepremičnine.

Poleg tega, da bo novi MedKampus rešil prostorsko stisko, bo z dodatnimi 35.000 kvadratnimi metri novih prostorov z najnovejšo tehnično opremo omogočil tudi boljše razmere za delo. Uredili bodo predavalnice in seminarske prostore, delavnice, veščinske laboratorije za študente, načrtovana sredstva pa bodo omogočila tudi vzpostavitev ustrezne raziskovalne infrastrukture in nakup velike raziskovalne opreme (vključno z opremo za meritve v sklopu elektropsihologije), naprave za masno spektrometrijo, DNA citometrijo (metoda za zgodnjo diagnosticiranje malignih tumorjev na podlagi meritev vsebnosti in dednih substanc v njihovih celicah) in rastrsko elektronsko mikroskopijo, vključno z možnostmi za jemanje vzorcev tkiv. Delo naj bi steklo na začetku zimskega semestra 2025.

Pacientke in pacienti bodo imeli korist od temeljnih razsikav

»Naš glavni cilj je, da bi imeli pacienti čim prej čim več koristi od temeljnih raziskav,« je razložil Markus Müller, rektor dunajske medicinske univerze. Z mreženjem in združevanjem moči v sklopu MedCampusa na Mariannengasse so cilju korak bližje. Po eni strani bo prišlo do krepitve interdisciplinarnega sodelovanja in boljšega komuniciranja med raziskovalkami in raziskovalci, po drugi strani pa se bo predklinična obravnava prostorsko približala klinikam splošne bolnišnice (Allgemeine Krankehaus).

[Besedilo v izvirniku]