O čem (ne) razmišljamo, ko govorimo o znanosti?

Objavljamo besedilo, ki sta ga v zadnji številki Dnevnikove sobotne priloge Objektiv (17. avgusta 2019) objavila dr. Duška Knežević Hočevar in dr. Oto Luthar, oba ZRC SAZU.

 

Objektiv, 17. avgusta 2019

O čem (ne) razmišljamo, ko govorimo o znanosti?

 

Zakaj, zakaj, […]

pesem je nikdar izpeta,

v njej se kot nitka prepleta življenja sla …«

Fran Milčinski

 

Podobno kot druga področja dela in življenja je tudi raziskovalno delo odvisno od: prvič, zunanjih okoliščin (obsega financiranja, organizacije dela, širšega družbenega okolja, razvoja …); drugič, od vsebinskih načel, ki definirajo posamično področje delovanja (kaj in zakaj je znanost); in tretjič, od konkretnih zakonskih in drugih formalnih določil.

In podobno kot druga področja je tudi raziskovalno delo odvisno (tudi) od boljšega ali slabšega medsebojnega pozitivnega delovanja. Če ponazoriva: dobri raziskovalke in raziskovalci, k čemur je treba dodati še spodobno opremljenost, sorazmerno solidno urejeno financiranje, premišljeno zakonodajo (vključno s podzakonskimi akti in pravilniki) in politični akterji s solidnim kulturnim kapitalom lahko pripeljejo do dobrih, če ne celo odličnih rezultatov.

Vsega, razen prvega, v Sloveniji boleče primanjkuje, a kljub temu rezultati slovenskih raziskovalk in raziskovalcev na marsikaterem področju močno presegajo EU povprečje.

Zakaj je tako?

V prvi vrsti zato, ker tisti, ki smo jim zaupali skupno proračunsko blagajno o znanosti, ne premišljujejo. Ker ne premišljujejo o premišljevanju. Ker prav pri razpravi o dejavnosti, ki temelji na premišljevanju, člani in članice slovenskih vlad (praviloma) nehajo razmišljati.

Ker večina predstavnikov političnih skupin znanost razume kot nekaj samoumevnega, kot nekaj, kar preprosto je, se samoreproducira, ne glede na to, ali za to skrbimo ali ne. Ker menijo, da je dovolj, da o tem premišljujejo drugi … , ki za to imajo dovolj denarja, in končno, ker ne razumejo, da ga imajo drugi več tudi zato, ker o vzdrževanju dejavnosti, ki temelji na mišljenju, še posebej resno razmišljajo.

Zakaj nelagodje zaradi znanosti?

Razlog za to so neomajno kritični premisleki in strokovne analize vsakokratnih družbenih problematik, pri katerih raziskovalko in raziskovalca zanimajo njihovi vzroki in kompleksnost pojavnosti. Politiko pa praviloma ozki strankarski interesi, ki usmerjajo njihovo osredotočenost bolj na površinsko zaznavanje globljih družbenih problemov in posledično bolj na kratkoročnost njihovega reševanja. Temu ustrezna je tudi razlika v njihovi govorici. Govorica politika je ploščato pragmatična, govorica raziskovalk in raziskovalcev pa večplastno kritična … še posebej do govorice tiste politike, ki namesto argumentov ponuja moraliziranje, namesto temeljitih kritičnih refleksij pa retorično všečne, navzven pomirjujoče in praviloma v njenem mandatu ponujene instantne (ne)rešitve. Razkrinkavanje mitov vseh vrst tudi sicer sodi v delokrog raziskovalk in raziskovalcev vseh področij. Znanstveniki, ki so prvi trdili, da je zemlja okrogla, so se tudi prvi zavedali, da »zemlja ni okrogla«, ker »zemlja velik je vprašaj«! (Milčinski).

Vse to in še veliko več (se) vedno znova sprašujemo, vsaj že pet let, in vse, kar v odgovor dobimo, je odmev naših lastnih vprašanj. Tisti, ki jim vprašanja postavljamo, se praviloma zavijejo v diplomatski molk, sklicujejo na zakonske uredbe, ki so jih povečini oblikovali sami, ali na pomanjkanje denarja, ki so ga omejili pri drugi točki, ko oziroma ker so pri oblikovanju ustrezne zakonodaje prenehali razmišljati.

V težavah pa smo se znašli tudi zato, ker strukturne probleme znanosti, probleme, ki terjajo vsebinske premisleke, rešujemo z administrativnimi neobveščenimi posegi in uvozom famoznih dobrih praks. Ker s pravilniki nagovarjamo dejavnost, katere bistvo in poslanstvo je ravno preizpraševanje vseh pravil tega sveta. In ker se tisti, ki so pristojni za delitev proračunskega drobiža za znanost, ne prebijejo dlje od nereflektiranega in avtomatičnega prenašanja rešitev (pravilnikov) iz drugih okolij, ki v marsičem niso primerljiva z našim okoljem.

Skratka, ne gre samo zato, da so tisti, ki oblikujejo državni proračun, prepričani, da je solidno znanost mogoče vzpostaviti tudi z malo denarja, temveč (tudi) zato, ker tisti, ki skrbijo za delitev sredstev, namenjenih raziskovanju, menijo, da je to mogoče na podlagi kopiranja evalvacijskih modelov od drugod. In ker upajo, da bo kopija delovala vsaj pol tako dobro kot original. Da bomo s prenosom sistema prenesli oziroma pridobili tudi ustrezne tuje recenzente projektnih predlogov.

*

In prav ta naivnost in z njo povezane podrobnosti so drugi razlog za pričujoči premislek. Zadnji razpis za raziskovalne projekte je namreč razkril, da evalvacijski sitem ne deluje dobro, saj sodelavci Agencije za raziskovalno dejavnost RS (ARRS) ne znajo ali ne zmorejo pridobiti dovolj kvalitetnih ocenjevalk in ocenjevalcev in so zato posredno odgovorni, da se del sistema spreminja v klientelno obdarovanje naklonjenih znank in znancev iz tujine.

Ker se bo slednje v doglednem času znašlo v eni od ovadb, s katerimi raziskovalke in raziskovalci grozijo že desetletje, se na tem mestu posvečava analizi komentarjev na ocene recenzentov in nedavno objavljenim »spremembam« recenzentskega postopka. Po najinem mnenju gre namreč za enega vidnejših primerov sprenevedanja in posledično uprizarjanja resnega postopka izbora najboljših projektnih predlogov. Svojo trditev utemeljujeva z rezultati nedavne grobe analize tega sistema, analize, ki kaže na to, da predlagane kozmetične spremembe ne bodo izboljšale recenzentskega postopka. Nenazadnje tudi zato, ker se za uvedbo »izvedbe ocenjevanja raziskovalnih projektov neposredno v eni fazi ob polni vlogi prijaviteljev« zavzemamo vsaj že pet let; ker se vsaj toliko časa zavzemamo tudi za korekturo ocen recenzentov, ki vsebujejo »očitne napake« (prima facie napačno ugotovljeno dejstvo), in navsezadnje zato ker »očitne napake« recenzentov ne vzdržijo vsakokratne generične razlage ARRS, da se lahko prijavitelj pritoži zgolj na nedoslednost recenzentskega postopka, nikakor pa ne na vsebino recenzije.

Glede na to tudi junijsko napoved pilotnega uvajanja »uredniške funkcije za koordinacijo kakovostnega dela recenzentov in zagotavljanje dodatne skladnosti številčnih in opisnih ocen, in možnost razširitve Občasnega strokovnega telesa z večjim številom članov« doživljamo kot bledi odmev na pozive, ki smo jih posredovali že pred desetletjem.

Kaj storiti?

Prvič, v zvezi z razdelitvijo sredstev, ki temelji na mednarodnem recenzentskem sistemu, je nujno izpopolniti sistem rekrutiranja recenzentk in recenzentov in uvesti strokovno redakcijo površnih recenzij.

V okviru prvega je treba razširiti način iskanja recenzentk in recenzentov in preprečiti klientelizacijo postopka, do katere je prišlo s povezovanjem med recenzenti in nekaterimi posamezniki, ki so tako ali drugače vključeni v izbor projektov. Nedavna praksa je celo bila, da sta bila prijavitelj in prijaviteljica projekta zaprošena, da sama v prijavni vlogi navedeta dva želena tuja recenzenta.

V okviru drugega pa je treba iz recenzentskega postopka nemudoma izločiti ocenjevalce in ocenjevalke, ki priznavajo, da ne razumejo metrike ocenjevanja (»As I find difficult to translate the metrics provided by assessment of quantitative indicators provided by ARRS«), oziroma da niso strokovno dovolj usposobljeni za ocenjevanje poslanih projektnih vlog, pa jih kljub temu ocenijo.

Poleg tega je začetna analiza pokazala, da določeno število letošnjih recenzij ni sledilo niti staremu (vsak recenzent poda ločeno mnenje) niti novemu (skupna ocena) sistemu ocenjevanja. Pri določenih recenzentkah in recenzentih pa je bilo mogoče zaznati tudi ideološko motiviran pristop k ocenjevanju projektnih predlogov. V enem od primerov so si namreč ocenjevalci privoščili tudi ideološki komentar, da člani projektne skupine svoj »raziskovalni interes« na področju »filozofije, literarnih študij, politologije in ekologije« vežejo na »modalitete značilne za levičarski postmodernizem«.

Glede na to, da si brez udeležbe tujih recenzentk in recenzentov ni mogoče predstavljati kredibilnega postopka izbora projektov, smo v sklopu Shoda za znanost Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) ter ARRS predlagali strokovno analizo, ki bi čim prej odpravila pomanjkljivosti.

Kaj storiti, drugič

Treba je zagotoviti kontinuiteto projektnih razpisov na točno določen datum v letu. Samo tako bo mogoče preprečiti prepogosto in žal že ustaljeno prakso zamikanja financiranja v naslednje leto (izpad letnega dohodka!), zaradi katerega prihaja tudi do tega, da obvestilo o pridobljenem projektu sovpada z datumom začetka njegovega izvajanja. Raziskovalne ustanove imajo zato pri organizaciji dela, še zlasti pa pri kadrovanju, gromozanske težave.

Velik problem predstavlja tudi aktualna dinamika financiranja MIZŠ in ARRS, ki glavnino sredstev zagotavljata šele globoko v drugi polovici leta. To povzroča veliko težav pri načrtovanju in izvedbi konkretnih aktivnosti. Sredstva so pogosto nakazana v obdobju, ko izvedba določenih dejavnosti (npr. zaradi neugodnih vremenskih pogojev v zimsko-jesenskem obdobju) ni mogoča.

Poleg tega smo v zadnjih letih priče nerazumni širitvi zahtevanih administrativnih postopkov, zaradi katerih se pozornost od raziskovanja preusmerja k birokratskim in administrativnim vidikom dela. Težko pričakovane razbremenitve na tem področju ne bi prispevale samo k bolj osredotočenem raziskovalnem delu, temveč bi raziskovalnim ustanovam omogočile bolj smotrno dolgoročno načrtovanje, večjo predvidljivost in učinkovitejše izvajanje raziskovalne dejavnosti.

Kaj storiti, tretjič

Znanosti je treba zagotoviti avtonomijo. To je mogoče narediti z vzdržnim in dolgoročnim financiranjem ter deklarativnim pripoznanjem, da znanost ne predstavlja samo jamstva za stabilni sonaravni razvoj, temveč, da nas mimogrede opomni, da je npr. Trumpovo žigosanje kalifornijskih in kanadskih »sanctuary cities« (mest, ki so se razglasila za pribežališča beguncev) za leglo greha, identično temu, kar je trdil Goebbels za Berlin pred nacističnim prevzemom oblasti. In končno, znanost je treba prepoznati kot alternativo. Alternativo političnemu kopičenju moči, alternativo v obliki opozarjanja na emancipatorične politike, ki namesto belega zahodnocentričnega suprematizma stavijo na »lok moralnega univerzuma« (Martin Luther King), torej na pot razumevanja in mirnega sobivanja.

Zagotavljanje avtonomije znanosti je omogočanje (samo)reflektivnega mišljenja; mišljenja, ki je neprenehoma na lovu za novimi spoznanji in razumevanjem starih. Zemlja (namreč res) ni okrogla, »zemlja velik je vprašaj.«

*

Daleč največje jamstvo za povečanje avtonomije pa je verodostojnost, ki temelji na izpolnjevanju obljub. V našem primeru obljube aktualne koalicije, da bo raziskovanju na koncu mandata zagotovila 1 % DBP državnih proračunskih sredstev. Ker da zares verjame v znanost in z njo povezan razvoj. In ker je proračunske postavke smotrno povečevati postopoma, kaže v letu 2020 slovenski znanosti nameniti vsaj 0,7 %, v letu 2021 pa 0,9 % BDP državnih proračunskih sredstev. S tem aktualna koalicija ne bo samo sledila lastni zavezi, temveč bo pokazala, da je začela razmišljati. Razmišljati o blaginji ljudi in ne zgolj o blaginji vsakokratne elite v njenem mandatu vladanja. To, na kar so opozarjali udeleženke in udeleženci zadnjega Shoda za znanost, je namreč še kako res: 1 % proračuna za znanost je 100 % vložek v razvoj in blaginjo ljudi.

 

Oto Luthar

Duška Knežević Hočevar

 

 

Odgovor na pisma predsedniku vlade

V mesecu juliju je OO Shoda za znanost poskušal spodbuditi čim več raziskovalk in raziskovalcev, naj Urad predsednika vlade zasujejo z dopisom, v katerem so ga pozivali, naj zviša delež sredstev za znanost v proračunu. Akcija je imela tokrat manj odziva kot prvič, v poletju 2017, saj je dopis predsedniku vlade letos poslalo malo manj kot 160 oseb. Sredi julija pa je OO prejel odgovor MIZŠ, kateremu je Urad predsednika vlade odstopil problem. Besedilo v celoti objavljamo spodaj.

2019-0701-Odgovor-na-odstopljen-dopis-KPV-glede-financiranja

Pismo predsedniku Vlade RS: “1 % za znanost, 100 % za razvoj!”

Spoštovani predsednik Vlade Republike Slovenije, g. Marjan Šarec!

Aktualno stanje v slovenski znanosti predstavlja eno največjih razvojnih tveganj Slovenije. Z umestitvijo znanstvenega potenciala na dno lestvice vlaganj v raziskave tvegamo, da:

  • bomo dokončno obveljali za rezervat srednje kvalificirane delovne sile,
  • ostanemo zgolj sledilci, ne pa ustvarjalci razvojnih usmeritev,
  • se zavestno odpovemo ustvarjalnemu potencialu, ki edini lahko zagotovi pogoje zdravega, razvojno usmerjenega gospodarjenja.

Spoštovani gospod predsednik, nastopil je trenutek odločitve: razvoj in z njim blaginja ljudi ali stagnacija in životarjenje. Odločite se za razvoj in družbo blagostanja!

Ker kljub medijskim zapisom o začetnih pripravah novega proračuna, ki znanosti niti ne omenjajo, verjamemo, da ste z zapisom 1 % BDP sredstev državnega proračuna za raziskave v koalicijski pogodbi mislili resno, Vas pozivamo, da svojo zavezo začnete uresničevati, preden bo prepozno. Pozivamo Vas, da že v proračunu za leto 2020 slovenski znanosti namenite vsaj 0,7 %, v letu 2021 pa 0,9 % BDP državnih proračunskih sredstev. Le na ta način boste lahko uresničili zavezo o 1 % omenjenih sredstev do konca mandata in s tem zagotovili pogoje za družbeni, kulturni in gospodarski razvoj v Sloveniji. 1 % za znanost v resnici pomeni 100 % za razvoj in blaginjo ljudi.

 

S spoštovanjem,

Organizacijski odbor SzZ

IZHODIŠČA ZA STROKOVNO ANALIZO RECENZENTSKEGA POSTOPKA

Raziskovalke in raziskovalci, udeleženke in udeleženci letošnjega Shoda za znanost 3.0 smo med drugim opozorili tudi na nedoslednosti in napake v recenzentskem postopku za izbiro projektov ARRS. Kolegice in kolege smo zaprosili, da nam posredujejo svoje komentarje na recenzentske ocene.

Zbrano gradivo kaže na dve pomanjkljivosti: način pridobivanja recenzentk oz. recenzentov in način izvedbe recenzije …
>>> celoten dokument

Srečanje s poslansko skupino SD v DZ 5. decembra

Članice in člani Organizacijskega odbora Shoda za znanost so se v sredo, 5. Decembra, v prostorih Državnega zbora sestali s polansko skupino SD, ki sta jo zastopala poslanca Milan Brglez in Marko Koprivc. Sestanku sta se pridružila tudi minister za izobraževanje, znanost in šport Jernej Pikalo ter državni sekretar MIZŠ Jernej Štromajer.

Zahteve Shoda za znanost je uvodoma na kratko povzela Tjaša Tolar, ki je še posebej poudarila problem delitve sredstev (zlasti projektnih) na ARRS. Večina nadaljnje razprave je potekala z ministrom, ki se strinja z zahtevami OO. Glede odstotka zvišanja sredstev je po njegovem treba počakati na rebalans proračuna. Razrez proračuna za 2019 obstaja, vendar se bo delitev gotovo še spreminjala. Večina akterjev te debate se zaveda, da je področje znanosti najbolj zapostavljeno. Vendar se debata o rebalansu lahko prične šele po 1. 1. 2019. Nekaj sredstev bo zahteval tudi dvig plač v skladu s sporazumom s sindikati, koliko, pa ta trenutek ni jasno, saj so potrebni vhodni podatki o obremenitvah raziskovalcev po raznih projektih, predvsem tistih izven ARRS.

Predlog ZRD ne vsebuje inovacij, te naj bi pokril poseben zakon, ki naj bi ga pripravilo Ministrstvo za gospodarstvo, pomemben »odločevalec« je Gospodarska zbornica. ZRD ima še nekaj odprtih oz. slabše določenih postavk, kot je definicija javne službe in nepremičnin.

Nekateri JRZ so financirani v večjem deležu programsko, drugi bolj projektno. V bodoče se pričakuje manj projektnega financiranja in več stabilnega.

Pri ministru se je s svojimi predlogi do sedaj oglasilo že več pomembnejših osebnosti, tudi nekdanji predsedniki ZS ARRS. Minister meni, da delovanje ARRS sooblikujejo raziskovalci, ki so v ZS in in drugih organih odbora, ki tudi lahko prevzamejo iniciativo za izboljšave. Sicer ARRS zahteva še 11 novih zaposlitev, da bi lahko optimalno delovali. Sedaj imajo 50 zaposlenih. Konkretni predlogi se vrtijo tudi okoli dolžine mandata v posameznih funkcijah, zlasti ZS in UO. Predlog je 2 leti z možnostjo enkratnega podaljšanja. Po drugih mnenjih je 2 leti absolutno premalo.

Srečanje s poslansko skupino SDS

Srečanje s poslansko skupino SDS

Članice in člani Organizacijskega odbora Shoda za znanost so se danes, 20. novembra, v DZ srečali s poslansko skupino SDS, ki jo je predstavljal Žan Mahnič, predsednik po dveh letih delovanja ugotavljamo:

  • da je v 21. stoletju znanost ena ključnih dejavnosti, ki zagotavlja razvoj in blagostanje;
  • da je zmanjšanje nacionalnega financiranja mogoče nadoknaditi s prijavami na razpise EU zavajajoči mit;
  • da je skrb za mlade strokovnjake kampanjska, nedomišljena in zato neiskrena.
  • da ustanove (ARRS in MIZŠ), ki skrbijo za delitev denarja za raziskovanje, ne upoštevajo niti lastnih rokov in s skrajno zbirokratiziranimi postopki še dodatno izčrpavajo raziskovalke in raziskovalce.

Glede na to bi (vsaka) Vlada RS morala:

  • nemudoma občutno povečati obseg sredstev za znanost na 1% DBP. Ohranjanje radikalno zmanjšanega deleža proračunskih sredstev (slabih 0,4 % DBP) za dejavnosti z največjim razvojnim potencialom je neodgovorno in nesprejemljivo;
  • pospešeno začeti pripravljati novi zakon o raziskovalni dejavnosti in tako poskrbeti za stabilnejše, preglednejše in administrativno prijaznejše financiranje znanosti;
  • upoštevati spoznanja strokovne javnosti, ki jo predstavljajo Sveta za znanost in tehnoogijo, KOsRIS, Rektorska konferenca in jih vključiti v pripravo Razvojne strategije Slovenije, ne pa preprosto posnemati izpete razvojne modele bruseljske administracije.

Sicer pa kaže izpostaviti:

  • da potencial mladih strokovnjakov, ki morajo v tujino ni posledica hiperprodukcije raziskovalk in raziskovalcev, temveč pomanjkanje strategije zato, da bi ti lahko na najboljši način prispevali k gospodarskemu in družbenemu razvoju. V vsakem primeru ostaja vložek v njihovo izobraževanje velikokrat neizkoriščen;
  • da se raziskovalk in raziskovalcev, ki ostajajo doma, prime stigma, da so nesposobni, ker še niso odšli v tujino;
  • da bi morali več sredstev namenjati za temeljne oz. bazične raziskave;
  • da znanosti ne smemo prepustiti neoliberalni miselnosti, ki v raziskavah vidi le še potencial za optimizacijo proizvodnje; v znanosti so nova odkritja ponavadi kolateralna škoda, nekaj, kar se neizogibno zgodi in je nemogoče v celoti načrtovati;
  • da je popolno kvantificiranja raziskovalnim rezultatov neustrezno in na dolgi rok škodljivo.

Organizacijski odbor Shoda za znanost
(20. 11. 2018)

Javna tribuna o znanosti v Cankarjevem domu – 17. maja 2018

Raziskovalke in raziskovalci, združeni v Shod za znanost, vas

četrtek, 17. maja 2018, ob 18. uri vabimo

Štihovo dvorano Cankarjevega doma,

kjer bo potekala

JAVNA TRIBUNA O ZNANOSTI

Sodelujoči:

dr. Sašo Slaček Brlek, Levica

dr. Milan Zver, SDS

dr. Jernej Pikalo, SD

dr. Marija Rogar, NSi

dr. Aleksandra Pivec, Desus

Andrej Šušmelj, Stranka AB

dr. Milan Brglez, SMC

S predstavnicami in predstavniki strank zadnjega sklica parlamenta se bo pogovarjal dr. Matjaž Kuntner, direktor Nacionalnega inštituta za biologijo.

*

Shod za znanost, ki je nastal kot neformalna iniciativa pod okriljem globalnega March for Science, si prizadeva ozavestiti javnost, da brez znanosti ni prihodnosti in da je edina pot Slovenije v gospodarsko ras in uspeh lahko razvojno usmerjena. Znanost in načrti za izboljšanje njenega položaja morajo zato biti sestavni del predvolilnega programa vsake stranke. Prizadevanja Shoda za znanost podpirajo tudi KOsRIS, Univerza v Ljubljani in Univerza v Novi Gorici.

Kako politične stranke razmišljajo o znanosti?

Že vnaprej smo strankam poslali nekaj vprašanj, povezanih s položajem znanosti. Sestavili smo jih članice in člani Organizacijskega odbora Shoda za znanost. Verjamemo, da se bodo volivke in volivci na podlagi strankarskih stališč in predlogov laže odločili, kateri stranki na prihajajočih volitvah nameniti svoj glas. Objavljamo odgovore tistih, ki so jih poslali (v zaporedju, po katerem so jih pošiljali, in nelektorirane):

Ali je slovenska politika razvojno usmerjena politika?

Levica: Ne. To nam jasno kaže višina javnih izdatkov za raziskave in razvoj, pa tudi veliki rezi v to področje v sklopu varčevalnih ukrepov. Tudi v širšem smislu država ne spodbuja razvojnih politik, ampak razvoj v nerazvitost, regresijo. To kaže velik obseg prekarizacije trga delovne sile (država je močno subvencionirala s.p.-izacijo), ki se je zgodila v zadnjem desetletju, pa tudi, denimo, davčni odpustki za kapital in najbogatejše. S temi ukrepi Slovenija konkurira skupini višegrajskih držav.

SDS: Vsekakor je slovenska politika premalo razvojno  usmerjena. Če bi ne bilo tako, nas s tempom razvoja in rasti ne bi prehitevale države, kot so Poljska, Češka, države ob Baltiku.

NSi: Trenutno ne, vsaj ne dovolj.

SMC: Razvojna je toliko, kolikor se je zmožna dogovoriti o ključnih izzivih prihodnosti. V iztekajočem se mandatu, ki ga mnoge etablirane stranke rade označijo za obdobje političnih novincev in amaterizma, smo se po dvajset in več letih prvič več ukvarjali s prihodnostjo in vprašanjem, kako jo (do)živeti, kot s tem, kar se je dogajalo v polpretekli zgodovini. To se odraža v stabilnosti, VISoki rasti, padajoci brezposelnosti,  dobri javnofinančni kondiciji Slovenije in opazno bolj optimistični klimi.

AB: V Stranki Alenke Bratušek bomo v naslednjem mandatu spodbujali ustvarjanje delovnih mest z visoko dodano vrednostjo, saj to pomeni višje plače za zaposlene, višji standard in na koncu tudi višje pokojnine. Namesto poviševanja minimalne plače se nam zdi pomembnejše zagotoviti pogoje za zvišanje vseh plač.
Izobraževanje in znanost bosta pri tem odigrala pomembno vlogo. Visokošolsko izobraževanje bomo prilagodili dolgoročnim potrebam gospodarstva, v gospodarstvu pa spodbujali povezovanje podjetij in raziskovalnih ustanov. Poudarjamo, da so nam pomembne tudi družboslovne vede – a sredstva za raziskave bomo najprej povečevali na področju naravoslovja in tehnike. Pričakujemo, da bo slovenska družba »na krilih« teh raziskav postala bolj bogata in bomo nato lahko več sredstev namenili znanosti na splošno, da bi bili še naprej odprta, sočutna, solidarna družba in družba znanja.
In ko smo že pri razvojni politiki: takšno pričakujemo tudi od podjetij oziroma lastnikov podjetij. Čeprav že danes za znanost skupno »prispevajo« dvakrat več kot država iz proračuna, si želimo, da bi še bolj aktivno sodelovala z znanstveno-raziskovalnimi ustanovami, zato bomo uvedli tudi olajšave na dobičke podjetij, ki bodo dobičke reinvestirala v srednje- in dolgoročni razvoj in inovacije.
Če kot razvojno politiko razumemo odnos politike do znanosti, ki je vedno garant razvoja, bi lahko rekli, da slovenska politika ni razvojna oziroma da nimamo enotne, dogovorjene in kontinuirane politike na področju znanosti in raziskav. Zato je državno spodbujanje znanosti v Sloveniji vsakič znova odvisno od tega, kdo državo vodi, in tega, kakšen odnos imajo ti politiki do znanosti.
V Stranki Alenke Bratušek se bomo zavzeli za to, da bodo sredstva za znanost vsaj blizu odstotku, ki ga od BDP-ja namenjajo druge države Evropske unije. Zastavili pa bomo tudi cilj postopnega povečevanja sredstev. Pri spremembah Zakona o znanstveno-raziskovalni dejavnosti oziroma pričakovanjih, ki jih ima znanstvena skupnost do Agencije za raziskovalno dejavnost, bomo poskušali upoštevati želje stroke. Prepričani smo, da lahko raziskovalci najboljše rezultate dosegajo le, če se lahko povsem posvetijo raziskovanju – če morajo ob tem skrbeti za to, kako se bodo preživljali po koncu določenega raziskovalnega projekta, je to skorajda nemogoče.

SD: Slovenska politika bi lahko bila veliko bolj razvojno usmerjena. Manjka marsikaj: od spodbujanja inovativnosti (npr. inovativnega, kreativnega razmišljanja namesto pomnenja pri otrocih), do večje razvojne orientiranosti državnega proračuna, večjega spodbujanja vlaganja v raziskave in razvoj na vseh nivojih, davčnega okolja, ki bi bilo bolj razvojno naravnano, večjega družbenega priznanja za dosežke pri raziskavah in razvoju, premalega vlaganja zasebnih in javnih virov v raziskave in razvoj, neenakomernem vrednotenju znanstvenih dosežkov znanstvenih ved in disciplin, itn.

Ali menite, da v Sloveniji namenjamo dovolj javnih sredstev za znanost?

Levica: Ne. Leta 2016 so skupni javni izdatki za raziskave in razvoj v Sloveniji znašali 0,49 % BDP, medtem ko je bilo povprečje EU 0,69 % BDP. S tem smo pristali na samem repu med evropskimi državami, za nami je le še Slovaška. Na ta način se vse bolj poglablja razvojni zaostanek Slovenije za preostankom Evrope. V Levici se zavzemamo za povečanje javnih sredstev za raziskave in razvoj na 0,75 % BDP do leta 2020 in na 1 % BDP do konca mandata. Povečanje sredstev bi v prvi fazi namenili predvsem vzpostavitvi institucionalnega financiranja ob ohranjanju ravni drugih oblik financiranja.

SDS: Lahko bi usmerili več javnih sredstev v slovensko znanost, je pa dotok teh sredstev odvisen od polnjenja proračuna, ta pa od gospodarske rasti. Prizadevali si bomo za gospodarsko rast ter dopolnjevali javna sredstva v proračunu za namen znanosti.  Izhajati je potrebno iz pravilno postavljenih razvojnih ciljev ter  povezav znanosti z gospodarstvom.
Nesporno so evropska sredstva znaten dodaten vir, ki ga Slovenija žal premalo izkorišča, se pa bomo morali v prihodnosti še bolj opreti nanje.Večji problem kot je obseg javnih sredstev, pa vidimo v tem, kako se  deli sredstva za znanost, saj so kriteriji vse prej kot transparentni in meritokratski.
Vsekakor pa je potrebno  zagotoviti sredstva za temeljne raziskave, z namenom, da bi čim več mladih, vrhunsko izobraženih iskalo priložnost doma. Le domači izzivi v gospodarstvu in njegovih povezavah z ostalo Evropo bodo nudili  prave priložnosti mladim znanstvenikom.

NSi: Ne. Ko bo NSi v vladi, bomo vsako leto za 30 milijonov evrov povečali proračunska sredstva za raziskave in razvoj!

SMC: Ne. V prihodnjem mandatu želimo delež sredstev za raziskave in razvoj povečati postopoma na 1% BDP.

AB: Sredstva za znanost iz proračuna bi morali povečati in jih vsaj približati odstotku, ki ga iz proračuna za znanost namenjajo druge države Evropske unije.

SD: Ne. Program Socialnih demokratov je jasen: do leta 2022 priti do skupno 3% BDP za znanost in raziskovanje ter do 1% BDP iz javnih sredstev.

Kaj si predstavljate pod sloganom »družba znanja«?

Levica: Na prvi pogled gre za všečno frazo, ki naj bi označevala družbo, v kateri bi posamezniki pridobivali in imeli vse več znanja, le-to pa naj bi bilo odločujoči faktor pri družbenem razvoju. Vendar pa ima ta skovanka jasen neoliberalen izvor. Poudarjena je neposredna podrejenost znanosti in raziskovanja kapitalistični produkciji. Zato štejejo le specifična znanja, ki jih trg lahko izkoristi, eksploatira. Družba znanja postane tako priročna neoliberalna fraza za podrejanje izobraževalnih in raziskovalnih podsistemov interesom kapitala. To naj bi prineslo družbo visokih dohodkov in produktivnega dela, realnost pa je povsem drugačna (glej prvi odgovor).

SDS: Družbo znanja po našem mnenju predstavlja:

  • kakovostno šolstvo (javno in zasebno) na vseh ravneh,
  • visoka raven pismenosti ( “klasične” in finančne),
  • analitično spremljanje vsakega šolajočega in njegovih talentov od vrtca do univerze ter  organizacijo priložnosti  razvoja zanje,
  • dostopnost izobraževanja vsem državljanom za pridobitev javnoveljavne
    izobrazbe na javnih in zasebnih  izobraževalnih ustanovah,
  • kultura vseživljenjskega učenja,
  • sistem prenosa znanja na mlajše generacije,
  • širok nabor študijskih programov,
  • veliko število uveljavljenih znanstvenih dosežkov,
  • veliko število mednarodnih izmenjav visokošolskih profesorjev,
  • optimalno udeležbo  naših študentov v evropskih programih  izobraževanja
    in  državljanov EU v naši državi,
  • optimalno koriščenje sredstev za znanost iz  EU proračuna,
  • hiter prenos znanja iz izobraževalnega sistema  v gospodarstvo in obratno,
  • omogočanje delovnih pogojev za izvajanje izobraževanja in znanosti,
  • podpora nosilcem razvoja in dosežkov ter zaščita intelektualne lastnine.

NSi: Zaradi hitrih sprememb v družbi se pojavljajo zahteve po oblikah učenja, ki bi jih lahko združili pod imenom prožne oblike učenja, ki so naravnane na ‘kompetence 21. stoletja’. Ker so na delovnih mestih vedno bolj pomembni višji spoznavni procesi, se moramo učiti ustvarjati, obdelovati in razvrščati kompleksne informacije, misliti sistematično in kritično, se odločati na podlagi tehtanja različnih dejstev, si zastavljati produktivna vprašanja o različnih temah, biti fleksibilni in se prilagajati novim informacijam, biti kreativni in zmožni prepoznavati oziroma reševati realne probleme sveta. De Corte (2013, str. 46) izpostavi, »da mora biti končni cilj učenja razvijanje ‘prilagodljivih kompetenc’, to je zmožnost, da naučeno in osmišljeno znanje in razvite veščine uporabljamo v različnih situacijah na prožen in ustvarjalen način.«

SMC: Okolje, ki bo nagrajevalo poskuse, ne le zmage, družbo, ki bo cenila radovednost, ne le poslušnost, šolo, ki bo štela male osebne zmage, ne le točk in medijsko krajino, ki bo znala ločiti med resničnimi dosežki in njihovimi približki.

AB: Družba znanja je družba, v kateri je znanost prepletena z izobraževalnim sistemom in gospodarstvom, je družba, v kateri vlada za znanost zanimanje in v kateri je znanost spoštovana in upoštevana. Družba znanja je družba, ki ni utemeljena na prepričanjih, ampak predvsem na preverjenih in preverljivih dejstvih. Žal kljub novim znanstvenim spoznanjem in napredku znanosti kaže, da v družbi vse večjo veljavo dobivajo neznanstvena prepričanja, tako na področju naravoslovja (različne alternativne neznanstvene oblike medicine, nasprotovanje cepljenju, odnos do sodobne biotehnologije v kmetijstvu, razlaga pojava istospolne usmerjenosti …) kot družboslovja (neupravičena pričakovanja o posledicah integracije priseljencev). To je zagotovo povezano tudi z odnosom politike do znanosti in izobraževanja, svojo vlogo pa imajo tudi mediji in socialna omrežja.

SD: “Družba znanja” ima več vidikov: ekonomsko gledano je to družba, katere ključni proizvodni dejavnik je znanje (in ne naravni viri, kapital, …). Z vidika izobraževanja je “družba znanja” izobraževalna filozofija, ki v središče razvoja družbe postavlja izobraževanje, ki ni omejeno zgolj na formalne oblike izobraževanja, temveč tudi na neformalne in vseživljensko učenje. Predvsem pa je “družba znanja” družba, ki kot družbeno vrednoto visoko ceni znanje, ga primerno nagrajuje in ga nenazadnje izkorišča za izboljšanje kakovosti življenja v skupnosti. Družba znanja zato ni samo vprašanje izobraževanja, znanosti ali gospodarstva, pač pa tudi varnosti, medsebojnih odnosov, medgeneracijske solidarnosti, identitete, zavesti o samih sebi, osmišljanja lastnih življenj.

Kje vidite največje priložnosti za slovensko znanost?

Levica: Največji potencial in največja priložnost slovenske znanosti so raziskovalke in raziskovalci. Poleg višine financiranja njihovih dejavnosti je problematičen tudi način financiranja, ki javnim raziskovalnim organizacijam ne zagotavlja stabilnega (institucionalnega) vira financiranja. Posledično raziskovalke in raziskovalci živijo v eksistenčni in profesionalni negotovosti: nikoli ne vedo, ali si bodo lahko zagotovili financiranje za naslednijh nekaj let, ne morejo pa se tematsko specializirati, ker morajo pač delati tisto, kar od njih zahteva (so)financer projekta, za katerega so pridobili sredstva. Zaradi pomanjkanja kontinuitete je še posebej ogroženo temeljno raziskovanje, poleg tega pa sistem ne teži k oblikovanju nikakršnih nacionalnih raziskovalnih prioritet in pretežno deluje stihijsko.

SDS: Slovenija mora določiti gospodarska področja, kjer  že trendovsko dosega dobre rezultate in za kar ima dobre naravne ali kulturno zgodovinske pogoje. Prepoznati  je potrebno zametke ustvarjalnih okolij in jim pomagati pri razvoju. Znanost se mora vključiti v  to dogajanje. Potrebno je zagotavljati pogoje, da se naši znanstveniki vključujejo v znanstveno raziskovalne centre po svetu (npr. Cern) ter plačevati članarine za to. Sicer pa lahko omenimo zlasti naravoslovne znanosti in digitalno področje.
Priložnost za slovensko znanost je tudi na področju kulture in zgodovine ter materinščine. Rezultati tega preučevanja Sloveniji lahko dajo vpogled v vzroke sedanjega družbenega  stanja ter nam služijo za uveljavitev Slovenije v svetu.

NSi: V tem, da Slovenija določi tri prioritetna področja znanosti, v katera bo vlagala in jih razvijala tako, da bomo na teh področjih med najboljšimi na svetu. Nimamo virov, da bi bili najboljši na vseh področjih, imamo pa znanje in vrhunske znanstvenike na nekaterih področjih.

SMCTam, kjer jo vidimo tudi za Slovenijo kot državo in družbo: v njeni dovzetnosti za izzive časa in njeni povezanosti s svetom.

AB: Slovenski znanstveniki dosegajo zavidljive znanstvene dosežke – od uspehov na tekmovanjih srednješolcev do prebojnih odkritij slovenskih znanstveno-raziskovalnih inštitutov. Največja priložnost je to znanje prenesti v gospodarstvo in prek gospodarstva v vsakdanje življenje. Na podlagi tega bi v Sloveniji res lahko imeli še več delovnih mest z višjo dodano vrednostjo, bolje delujoča in uspešnejša podjetja, kar bi pomenilo boljši standard in posledično tudi več sredstev, ki bi jih lahko namenili nazaj v raziskave. Več sredstev za znanost iz proračuna in spodbude podjetjem za ustvarjanje delovnih mest z visoko dodano vrednostjo bosta ukrepa, s katerima bomo ponovno zagnali ta krogotok.

SD: Znanost in raziskovanje sta temeljna kamna razvoja Slovenije. Vlaganja v raziskave in razvoj ima neposredne in merljive učinke na gospodarsko rast, rast produktivnosti in dodane vrednost, prispeva k višanju kakovosti delovnih mest in ima izrazite učinke na vsa področja družbene dejavnosti. V središču razvojne politike Republike Slovenije mora zato biti učinkovit in mednarodno vpet inovacijsko-razvojni sistem, ki bo deloval v skladu s sprejeto Raziskovalno in inovacijsko strategijo Slovenije (RISS). Različne dele sistema je treba povezati horizontalno in vertikalno, enakomerno spodbujati raziskovalne napore vseh ved in vseh tipov aplikativnega ali temeljnega znanstvenega raziskovanja. Zavzemati se je treba za povezovanje z gospodarstvom, z različnimi instrumenti krepiti raziskovalni potencial v podjetjih. Največja vrednost raziskovalnega in inovacijskega sistema se skriva v ljudeh. Če bo Slovenija kot družba želela napredovati na vseh področjih, bo morala vlagati v krepitev človeškega potenciala kot ključnega pogoja za uspešen raziskovalno- inovacijski sistem.