Nagovor Matjaža Kuntnerja, direktorja Nacionalnega inštituta za biologijo

Izr. prof. dr. Matjaž Kuntner, direktor Nacionalnega inštituta za biologijo (NIB), je v Poročilu o delu NIB za leto 2018 priobčil tudi tole razmišljanje o položaju znanosti v Sloveniji, ki je izjemno aktualno. Zato ga povzemamo v celoti:

Sodobna družba se sooča z velikanskimi težavami, med katerimi so globalne klimatske spremembe, drastični upad biodiverzitete, onesnaževanje okolja s plastiko in toksičnimi snovmi, prenaseljenost, nezadostna oskrba s pitno vodo, pretiran izlov morskih organizmov, pandemije neslutenih razsežnosti, nove bolezni, bioterorizem. Naša generacija se zaveda teh težav, za katere znanost ponuja konkretne, inovativne rešitve. Znanstveniki razvijamo modele, ki temeljijo na ogromnih količinah podatkov ter na osnovi pametnih algoritmov z verjetnostjo napovedo prihodnje vzorce in procese. Kot primere omenimo napovedi sprememb v atmosferi glede na trenutne izpuste toplogrednih plinov, porast oceanov v prihodnjih desetletjih glede na topljenje zalog ledu, takojšnje fiziološke in ekološke odzive organizmov na globalne spremembe, zmožnost dolgoročnega prilagajanja organizmov oziroma, bolje rečeno, vzorce njihovega izumiranja, stanje ekosistemov v prihodnjih desetletjih, širjenje patogenov v naravi in pristope k njihovemu nadzoru, delovanje organizmov na celični in molekularni ravni ter spremembe lastnosti organizmov z genskim urejanjem.

Rešitve za akutne in kronične probleme našega planeta in njegovih prebivalcev potrebujemo takoj. Danes razpolagamo z znanjem in tehnologijo, ki sta bila še ob prelomu tisočletja neslutena. Znanstveniki čutimo dolžnost, da svoje znanje in nove tehnologije uporabimo v zasledovanju odgovorov na temeljna vprašanja ter v iskanju rešitev za globalne težave. To je naše poslanstvo. Dolžnost civilizirane družbe pa je, da znanstvenikom prisluhne in sledi njihovim zamislim ter da pomaga iskati politično voljo za implementacijo predlaganih rešitev. Tu ni prostora za antiintelektualizem, za zanikanje problemov in za prelaganje odgovornosti na naslednje generacije.

Slovenija s svojimi težavami ni svetovna izjema niti v dobrem niti v slabem. Smo del globalnih problemov, ki jih moramo tako tudi reševati. Slovenska znanost je dobro mednarodno vpeta, potrebuje pa več stabilnosti doma, tako v smislu razumevanja njenega poslanstva kot tudi boljšega financiranja odličnih temeljnih in aplikativnih raziskav. Potrebujemo vrhunsko infrastrukturo, ki bi omogočala ustvarjanje kakovostnega znanja in njegovo prenašanje na naslednje generacije.

Sodelavke in sodelavci Nacionalnega inštituta za biologijo trdno verjamemo v ustvarjanje vrhunskega znanja, ki lahko človeku pomaga razumeti naravno ter antropogeno okolje v spreminjajočem se svetu. Sledimo svojim ciljem in viziji, ki smo jih v letu 2018 obnovili. Že danes razpolagamo z vodilnimi kadri in skupinami na mnogih naravoslovnih področjih ter medse vabimo nove. Uvajamo nove raziskovalne pristope v naravoslovnih znanostih, obenem pa trdno verjamemo v povezovanje naravoslovnih znanosti z družboslovjem in humanistiko. Namreč menimo, da so kompleksni problemi človeštva najbolje rešljivi interdisciplinarno.

V slovenskem znanstvenem prostoru se zavzemamo, ne samo deklarativno, za povezovanje in sinergije. Naše okolje je namreč premajhno in trenutno tudi preslabo financirano za odprto konkurenčnost med skupinami. Zato smo odprti za medinštitutsko in medsektorsko sodelovanje in skupna vlaganja v kadre in raziskovalno opremo ter skupno projektno delo. Sodelujemo v pedagoških procesih v vseh slovenskih visokošolskih ustanovah in soustvarjamo nove študijske programe. Smo mentorji študentom v Sloveniji in tujini. Tovrstne povezave bomo v prihodnosti še nadgradili.

V letu 2018 smo na Nacionalnem inštitutu za biologijo spet podelili nagrade Miroslava Zeia stanovskim kolegom. S svojo prisotnostjo sta nas počastila predstavnika države, predsednik Državnega zbora mag. Dejan Židan ter minister za izobraževanje in znanost dr. Jernej Pikalo, iskreno pa se zahvaljujem tudi vsem kolegicam in kolegom, ki ste s svojo prisotnostjo počastili inštitut ter nagrajence. Miroslav Zei je pustil neizbrisljiv pečat ne samo v slovenski znanosti, ampak tudi globalno. Zato nagrajenci NIB-a s ponosom nosijo plakete z njegovim imenom. Med nekdanjimi Zeievimi nagrajenci, če omenim zgolj tiste, nagrajene za življenjsko delo, so eminentni raziskovalci, profesorji Boris Sket, Alenka Malej, Jože Štirn, Andrej Čokl, Jadran Faganeli, Radovan Komel in moja predhodnica Tamara Lah Turnšek. Častni člani Nacionalnega inštituta za biologijo pa so profesorji Kazimir Tarman, Guy Van Den Eede, Ron van Noorden in Tom Turk. Mnogi mlajši kolegi so prav tako že bili počaščeni s plaketo Miroslava Zeia kot priznanjem za izjemne dosežke ali za izjemne doktorate. Veliko nagrado Miroslava Zeia za življenjsko delo na področju dejavnosti NIB-a smo v letu 2018 podelili profesorju Andreju Blejcu, nagrado Miroslava Zeia za izjemne dosežke v zadnjih petih letih pa sta prejela Matjaž Hren in Klemen Zupančič iz podjetja BioSistemika, d. o. o. Nagrado Miroslava Zeia za izjemno doktorsko delo na področju dejavnosti NIB-a sta prejela Barbara Breznik in Matjaž Novak, poleg njiju pa so v obdobju od 1. oktobra 2017 do 30. septembra 2018 doktorirali še Alexandra Bogožalec Košir, José Manuel Gonçalves, Tjaša Lukan, Špela Alič, Barbara Debeljak in Mateja Vidic.

Poslanstvo Nacionalnega inštituta za biologijo je ustvarjanje novega znanja na področju bioloških znanosti za razumevanje življenjskih procesov, ohranjanje biološke raznovrstnosti in zdravega okolja, za doseganje večje kakovosti življenja ter podporo trajnostnemu razvoju. Za dosego svojih ciljev smo pripravljeni kadrovsko in intelektualno. Manjka nam samo še postavitev ustrezne infrastrukture v Ljubljani, s kakršno na Obali že razpolagamo. Prepričani smo, da bo ljubljanski del naše dejavnosti v naslednjih letih zaživel v obnovljeni zgradbi, v Biotehnološkem stičišču NIB. Le tako se bo NIB lahko uveljavil ne samo kot nacionalni, temveč tudi vodilni regionalni center bioloških znanosti.

O čem (ne) razmišljamo, ko govorimo o znanosti?

Objavljamo besedilo, ki sta ga v zadnji številki Dnevnikove sobotne priloge Objektiv (17. avgusta 2019) objavila dr. Duška Knežević Hočevar in dr. Oto Luthar, oba ZRC SAZU.

 

Objektiv, 17. avgusta 2019

O čem (ne) razmišljamo, ko govorimo o znanosti?

 

Zakaj, zakaj, […]

pesem je nikdar izpeta,

v njej se kot nitka prepleta življenja sla …«

Fran Milčinski

 

Podobno kot druga področja dela in življenja je tudi raziskovalno delo odvisno od: prvič, zunanjih okoliščin (obsega financiranja, organizacije dela, širšega družbenega okolja, razvoja …); drugič, od vsebinskih načel, ki definirajo posamično področje delovanja (kaj in zakaj je znanost); in tretjič, od konkretnih zakonskih in drugih formalnih določil.

In podobno kot druga področja je tudi raziskovalno delo odvisno (tudi) od boljšega ali slabšega medsebojnega pozitivnega delovanja. Če ponazoriva: dobri raziskovalke in raziskovalci, k čemur je treba dodati še spodobno opremljenost, sorazmerno solidno urejeno financiranje, premišljeno zakonodajo (vključno s podzakonskimi akti in pravilniki) in politični akterji s solidnim kulturnim kapitalom lahko pripeljejo do dobrih, če ne celo odličnih rezultatov.

Vsega, razen prvega, v Sloveniji boleče primanjkuje, a kljub temu rezultati slovenskih raziskovalk in raziskovalcev na marsikaterem področju močno presegajo EU povprečje.

Zakaj je tako?

V prvi vrsti zato, ker tisti, ki smo jim zaupali skupno proračunsko blagajno o znanosti, ne premišljujejo. Ker ne premišljujejo o premišljevanju. Ker prav pri razpravi o dejavnosti, ki temelji na premišljevanju, člani in članice slovenskih vlad (praviloma) nehajo razmišljati.

Ker večina predstavnikov političnih skupin znanost razume kot nekaj samoumevnega, kot nekaj, kar preprosto je, se samoreproducira, ne glede na to, ali za to skrbimo ali ne. Ker menijo, da je dovolj, da o tem premišljujejo drugi … , ki za to imajo dovolj denarja, in končno, ker ne razumejo, da ga imajo drugi več tudi zato, ker o vzdrževanju dejavnosti, ki temelji na mišljenju, še posebej resno razmišljajo.

Zakaj nelagodje zaradi znanosti?

Razlog za to so neomajno kritični premisleki in strokovne analize vsakokratnih družbenih problematik, pri katerih raziskovalko in raziskovalca zanimajo njihovi vzroki in kompleksnost pojavnosti. Politiko pa praviloma ozki strankarski interesi, ki usmerjajo njihovo osredotočenost bolj na površinsko zaznavanje globljih družbenih problemov in posledično bolj na kratkoročnost njihovega reševanja. Temu ustrezna je tudi razlika v njihovi govorici. Govorica politika je ploščato pragmatična, govorica raziskovalk in raziskovalcev pa večplastno kritična … še posebej do govorice tiste politike, ki namesto argumentov ponuja moraliziranje, namesto temeljitih kritičnih refleksij pa retorično všečne, navzven pomirjujoče in praviloma v njenem mandatu ponujene instantne (ne)rešitve. Razkrinkavanje mitov vseh vrst tudi sicer sodi v delokrog raziskovalk in raziskovalcev vseh področij. Znanstveniki, ki so prvi trdili, da je zemlja okrogla, so se tudi prvi zavedali, da »zemlja ni okrogla«, ker »zemlja velik je vprašaj«! (Milčinski).

Vse to in še veliko več (se) vedno znova sprašujemo, vsaj že pet let, in vse, kar v odgovor dobimo, je odmev naših lastnih vprašanj. Tisti, ki jim vprašanja postavljamo, se praviloma zavijejo v diplomatski molk, sklicujejo na zakonske uredbe, ki so jih povečini oblikovali sami, ali na pomanjkanje denarja, ki so ga omejili pri drugi točki, ko oziroma ker so pri oblikovanju ustrezne zakonodaje prenehali razmišljati.

V težavah pa smo se znašli tudi zato, ker strukturne probleme znanosti, probleme, ki terjajo vsebinske premisleke, rešujemo z administrativnimi neobveščenimi posegi in uvozom famoznih dobrih praks. Ker s pravilniki nagovarjamo dejavnost, katere bistvo in poslanstvo je ravno preizpraševanje vseh pravil tega sveta. In ker se tisti, ki so pristojni za delitev proračunskega drobiža za znanost, ne prebijejo dlje od nereflektiranega in avtomatičnega prenašanja rešitev (pravilnikov) iz drugih okolij, ki v marsičem niso primerljiva z našim okoljem.

Skratka, ne gre samo zato, da so tisti, ki oblikujejo državni proračun, prepričani, da je solidno znanost mogoče vzpostaviti tudi z malo denarja, temveč (tudi) zato, ker tisti, ki skrbijo za delitev sredstev, namenjenih raziskovanju, menijo, da je to mogoče na podlagi kopiranja evalvacijskih modelov od drugod. In ker upajo, da bo kopija delovala vsaj pol tako dobro kot original. Da bomo s prenosom sistema prenesli oziroma pridobili tudi ustrezne tuje recenzente projektnih predlogov.

*

In prav ta naivnost in z njo povezane podrobnosti so drugi razlog za pričujoči premislek. Zadnji razpis za raziskovalne projekte je namreč razkril, da evalvacijski sitem ne deluje dobro, saj sodelavci Agencije za raziskovalno dejavnost RS (ARRS) ne znajo ali ne zmorejo pridobiti dovolj kvalitetnih ocenjevalk in ocenjevalcev in so zato posredno odgovorni, da se del sistema spreminja v klientelno obdarovanje naklonjenih znank in znancev iz tujine.

Ker se bo slednje v doglednem času znašlo v eni od ovadb, s katerimi raziskovalke in raziskovalci grozijo že desetletje, se na tem mestu posvečava analizi komentarjev na ocene recenzentov in nedavno objavljenim »spremembam« recenzentskega postopka. Po najinem mnenju gre namreč za enega vidnejših primerov sprenevedanja in posledično uprizarjanja resnega postopka izbora najboljših projektnih predlogov. Svojo trditev utemeljujeva z rezultati nedavne grobe analize tega sistema, analize, ki kaže na to, da predlagane kozmetične spremembe ne bodo izboljšale recenzentskega postopka. Nenazadnje tudi zato, ker se za uvedbo »izvedbe ocenjevanja raziskovalnih projektov neposredno v eni fazi ob polni vlogi prijaviteljev« zavzemamo vsaj že pet let; ker se vsaj toliko časa zavzemamo tudi za korekturo ocen recenzentov, ki vsebujejo »očitne napake« (prima facie napačno ugotovljeno dejstvo), in navsezadnje zato ker »očitne napake« recenzentov ne vzdržijo vsakokratne generične razlage ARRS, da se lahko prijavitelj pritoži zgolj na nedoslednost recenzentskega postopka, nikakor pa ne na vsebino recenzije.

Glede na to tudi junijsko napoved pilotnega uvajanja »uredniške funkcije za koordinacijo kakovostnega dela recenzentov in zagotavljanje dodatne skladnosti številčnih in opisnih ocen, in možnost razširitve Občasnega strokovnega telesa z večjim številom članov« doživljamo kot bledi odmev na pozive, ki smo jih posredovali že pred desetletjem.

Kaj storiti?

Prvič, v zvezi z razdelitvijo sredstev, ki temelji na mednarodnem recenzentskem sistemu, je nujno izpopolniti sistem rekrutiranja recenzentk in recenzentov in uvesti strokovno redakcijo površnih recenzij.

V okviru prvega je treba razširiti način iskanja recenzentk in recenzentov in preprečiti klientelizacijo postopka, do katere je prišlo s povezovanjem med recenzenti in nekaterimi posamezniki, ki so tako ali drugače vključeni v izbor projektov. Nedavna praksa je celo bila, da sta bila prijavitelj in prijaviteljica projekta zaprošena, da sama v prijavni vlogi navedeta dva želena tuja recenzenta.

V okviru drugega pa je treba iz recenzentskega postopka nemudoma izločiti ocenjevalce in ocenjevalke, ki priznavajo, da ne razumejo metrike ocenjevanja (»As I find difficult to translate the metrics provided by assessment of quantitative indicators provided by ARRS«), oziroma da niso strokovno dovolj usposobljeni za ocenjevanje poslanih projektnih vlog, pa jih kljub temu ocenijo.

Poleg tega je začetna analiza pokazala, da določeno število letošnjih recenzij ni sledilo niti staremu (vsak recenzent poda ločeno mnenje) niti novemu (skupna ocena) sistemu ocenjevanja. Pri določenih recenzentkah in recenzentih pa je bilo mogoče zaznati tudi ideološko motiviran pristop k ocenjevanju projektnih predlogov. V enem od primerov so si namreč ocenjevalci privoščili tudi ideološki komentar, da člani projektne skupine svoj »raziskovalni interes« na področju »filozofije, literarnih študij, politologije in ekologije« vežejo na »modalitete značilne za levičarski postmodernizem«.

Glede na to, da si brez udeležbe tujih recenzentk in recenzentov ni mogoče predstavljati kredibilnega postopka izbora projektov, smo v sklopu Shoda za znanost Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) ter ARRS predlagali strokovno analizo, ki bi čim prej odpravila pomanjkljivosti.

Kaj storiti, drugič

Treba je zagotoviti kontinuiteto projektnih razpisov na točno določen datum v letu. Samo tako bo mogoče preprečiti prepogosto in žal že ustaljeno prakso zamikanja financiranja v naslednje leto (izpad letnega dohodka!), zaradi katerega prihaja tudi do tega, da obvestilo o pridobljenem projektu sovpada z datumom začetka njegovega izvajanja. Raziskovalne ustanove imajo zato pri organizaciji dela, še zlasti pa pri kadrovanju, gromozanske težave.

Velik problem predstavlja tudi aktualna dinamika financiranja MIZŠ in ARRS, ki glavnino sredstev zagotavljata šele globoko v drugi polovici leta. To povzroča veliko težav pri načrtovanju in izvedbi konkretnih aktivnosti. Sredstva so pogosto nakazana v obdobju, ko izvedba določenih dejavnosti (npr. zaradi neugodnih vremenskih pogojev v zimsko-jesenskem obdobju) ni mogoča.

Poleg tega smo v zadnjih letih priče nerazumni širitvi zahtevanih administrativnih postopkov, zaradi katerih se pozornost od raziskovanja preusmerja k birokratskim in administrativnim vidikom dela. Težko pričakovane razbremenitve na tem področju ne bi prispevale samo k bolj osredotočenem raziskovalnem delu, temveč bi raziskovalnim ustanovam omogočile bolj smotrno dolgoročno načrtovanje, večjo predvidljivost in učinkovitejše izvajanje raziskovalne dejavnosti.

Kaj storiti, tretjič

Znanosti je treba zagotoviti avtonomijo. To je mogoče narediti z vzdržnim in dolgoročnim financiranjem ter deklarativnim pripoznanjem, da znanost ne predstavlja samo jamstva za stabilni sonaravni razvoj, temveč, da nas mimogrede opomni, da je npr. Trumpovo žigosanje kalifornijskih in kanadskih »sanctuary cities« (mest, ki so se razglasila za pribežališča beguncev) za leglo greha, identično temu, kar je trdil Goebbels za Berlin pred nacističnim prevzemom oblasti. In končno, znanost je treba prepoznati kot alternativo. Alternativo političnemu kopičenju moči, alternativo v obliki opozarjanja na emancipatorične politike, ki namesto belega zahodnocentričnega suprematizma stavijo na »lok moralnega univerzuma« (Martin Luther King), torej na pot razumevanja in mirnega sobivanja.

Zagotavljanje avtonomije znanosti je omogočanje (samo)reflektivnega mišljenja; mišljenja, ki je neprenehoma na lovu za novimi spoznanji in razumevanjem starih. Zemlja (namreč res) ni okrogla, »zemlja velik je vprašaj.«

*

Daleč največje jamstvo za povečanje avtonomije pa je verodostojnost, ki temelji na izpolnjevanju obljub. V našem primeru obljube aktualne koalicije, da bo raziskovanju na koncu mandata zagotovila 1 % DBP državnih proračunskih sredstev. Ker da zares verjame v znanost in z njo povezan razvoj. In ker je proračunske postavke smotrno povečevati postopoma, kaže v letu 2020 slovenski znanosti nameniti vsaj 0,7 %, v letu 2021 pa 0,9 % BDP državnih proračunskih sredstev. S tem aktualna koalicija ne bo samo sledila lastni zavezi, temveč bo pokazala, da je začela razmišljati. Razmišljati o blaginji ljudi in ne zgolj o blaginji vsakokratne elite v njenem mandatu vladanja. To, na kar so opozarjali udeleženke in udeleženci zadnjega Shoda za znanost, je namreč še kako res: 1 % proračuna za znanost je 100 % vložek v razvoj in blaginjo ljudi.

 

Oto Luthar

Duška Knežević Hočevar

 

 

Odgovor na pisma predsedniku vlade

V mesecu juliju je OO Shoda za znanost poskušal spodbuditi čim več raziskovalk in raziskovalcev, naj Urad predsednika vlade zasujejo z dopisom, v katerem so ga pozivali, naj zviša delež sredstev za znanost v proračunu. Akcija je imela tokrat manj odziva kot prvič, v poletju 2017, saj je dopis predsedniku vlade letos poslalo malo manj kot 160 oseb. Sredi julija pa je OO prejel odgovor MIZŠ, kateremu je Urad predsednika vlade odstopil problem. Besedilo v celoti objavljamo spodaj.

2019-0701-Odgovor-na-odstopljen-dopis-KPV-glede-financiranja

Pismo predsedniku Vlade RS: “1 % za znanost, 100 % za razvoj!”

Spoštovani predsednik Vlade Republike Slovenije, g. Marjan Šarec!

Aktualno stanje v slovenski znanosti predstavlja eno največjih razvojnih tveganj Slovenije. Z umestitvijo znanstvenega potenciala na dno lestvice vlaganj v raziskave tvegamo, da:

  • bomo dokončno obveljali za rezervat srednje kvalificirane delovne sile,
  • ostanemo zgolj sledilci, ne pa ustvarjalci razvojnih usmeritev,
  • se zavestno odpovemo ustvarjalnemu potencialu, ki edini lahko zagotovi pogoje zdravega, razvojno usmerjenega gospodarjenja.

Spoštovani gospod predsednik, nastopil je trenutek odločitve: razvoj in z njim blaginja ljudi ali stagnacija in životarjenje. Odločite se za razvoj in družbo blagostanja!

Ker kljub medijskim zapisom o začetnih pripravah novega proračuna, ki znanosti niti ne omenjajo, verjamemo, da ste z zapisom 1 % BDP sredstev državnega proračuna za raziskave v koalicijski pogodbi mislili resno, Vas pozivamo, da svojo zavezo začnete uresničevati, preden bo prepozno. Pozivamo Vas, da že v proračunu za leto 2020 slovenski znanosti namenite vsaj 0,7 %, v letu 2021 pa 0,9 % BDP državnih proračunskih sredstev. Le na ta način boste lahko uresničili zavezo o 1 % omenjenih sredstev do konca mandata in s tem zagotovili pogoje za družbeni, kulturni in gospodarski razvoj v Sloveniji. 1 % za znanost v resnici pomeni 100 % za razvoj in blaginjo ljudi.

 

S spoštovanjem,

Organizacijski odbor SzZ

IZHODIŠČA ZA STROKOVNO ANALIZO RECENZENTSKEGA POSTOPKA

Raziskovalke in raziskovalci, udeleženke in udeleženci letošnjega Shoda za znanost 3.0 smo med drugim opozorili tudi na nedoslednosti in napake v recenzentskem postopku za izbiro projektov ARRS. Kolegice in kolege smo zaprosili, da nam posredujejo svoje komentarje na recenzentske ocene.

Zbrano gradivo kaže na dve pomanjkljivosti: način pridobivanja recenzentk oz. recenzentov in način izvedbe recenzije …
>>> celoten dokument

Srečanje s poslansko skupino SD v DZ 5. decembra

Članice in člani Organizacijskega odbora Shoda za znanost so se v sredo, 5. Decembra, v prostorih Državnega zbora sestali s polansko skupino SD, ki sta jo zastopala poslanca Milan Brglez in Marko Koprivc. Sestanku sta se pridružila tudi minister za izobraževanje, znanost in šport Jernej Pikalo ter državni sekretar MIZŠ Jernej Štromajer.

Zahteve Shoda za znanost je uvodoma na kratko povzela Tjaša Tolar, ki je še posebej poudarila problem delitve sredstev (zlasti projektnih) na ARRS. Večina nadaljnje razprave je potekala z ministrom, ki se strinja z zahtevami OO. Glede odstotka zvišanja sredstev je po njegovem treba počakati na rebalans proračuna. Razrez proračuna za 2019 obstaja, vendar se bo delitev gotovo še spreminjala. Večina akterjev te debate se zaveda, da je področje znanosti najbolj zapostavljeno. Vendar se debata o rebalansu lahko prične šele po 1. 1. 2019. Nekaj sredstev bo zahteval tudi dvig plač v skladu s sporazumom s sindikati, koliko, pa ta trenutek ni jasno, saj so potrebni vhodni podatki o obremenitvah raziskovalcev po raznih projektih, predvsem tistih izven ARRS.

Predlog ZRD ne vsebuje inovacij, te naj bi pokril poseben zakon, ki naj bi ga pripravilo Ministrstvo za gospodarstvo, pomemben »odločevalec« je Gospodarska zbornica. ZRD ima še nekaj odprtih oz. slabše določenih postavk, kot je definicija javne službe in nepremičnin.

Nekateri JRZ so financirani v večjem deležu programsko, drugi bolj projektno. V bodoče se pričakuje manj projektnega financiranja in več stabilnega.

Pri ministru se je s svojimi predlogi do sedaj oglasilo že več pomembnejših osebnosti, tudi nekdanji predsedniki ZS ARRS. Minister meni, da delovanje ARRS sooblikujejo raziskovalci, ki so v ZS in in drugih organih odbora, ki tudi lahko prevzamejo iniciativo za izboljšave. Sicer ARRS zahteva še 11 novih zaposlitev, da bi lahko optimalno delovali. Sedaj imajo 50 zaposlenih. Konkretni predlogi se vrtijo tudi okoli dolžine mandata v posameznih funkcijah, zlasti ZS in UO. Predlog je 2 leti z možnostjo enkratnega podaljšanja. Po drugih mnenjih je 2 leti absolutno premalo.

Srečanje s poslansko skupino SDS

Srečanje s poslansko skupino SDS

Članice in člani Organizacijskega odbora Shoda za znanost so se danes, 20. novembra, v DZ srečali s poslansko skupino SDS, ki jo je predstavljal Žan Mahnič, predsednik po dveh letih delovanja ugotavljamo:

  • da je v 21. stoletju znanost ena ključnih dejavnosti, ki zagotavlja razvoj in blagostanje;
  • da je zmanjšanje nacionalnega financiranja mogoče nadoknaditi s prijavami na razpise EU zavajajoči mit;
  • da je skrb za mlade strokovnjake kampanjska, nedomišljena in zato neiskrena.
  • da ustanove (ARRS in MIZŠ), ki skrbijo za delitev denarja za raziskovanje, ne upoštevajo niti lastnih rokov in s skrajno zbirokratiziranimi postopki še dodatno izčrpavajo raziskovalke in raziskovalce.

Glede na to bi (vsaka) Vlada RS morala:

  • nemudoma občutno povečati obseg sredstev za znanost na 1% DBP. Ohranjanje radikalno zmanjšanega deleža proračunskih sredstev (slabih 0,4 % DBP) za dejavnosti z največjim razvojnim potencialom je neodgovorno in nesprejemljivo;
  • pospešeno začeti pripravljati novi zakon o raziskovalni dejavnosti in tako poskrbeti za stabilnejše, preglednejše in administrativno prijaznejše financiranje znanosti;
  • upoštevati spoznanja strokovne javnosti, ki jo predstavljajo Sveta za znanost in tehnoogijo, KOsRIS, Rektorska konferenca in jih vključiti v pripravo Razvojne strategije Slovenije, ne pa preprosto posnemati izpete razvojne modele bruseljske administracije.

Sicer pa kaže izpostaviti:

  • da potencial mladih strokovnjakov, ki morajo v tujino ni posledica hiperprodukcije raziskovalk in raziskovalcev, temveč pomanjkanje strategije zato, da bi ti lahko na najboljši način prispevali k gospodarskemu in družbenemu razvoju. V vsakem primeru ostaja vložek v njihovo izobraževanje velikokrat neizkoriščen;
  • da se raziskovalk in raziskovalcev, ki ostajajo doma, prime stigma, da so nesposobni, ker še niso odšli v tujino;
  • da bi morali več sredstev namenjati za temeljne oz. bazične raziskave;
  • da znanosti ne smemo prepustiti neoliberalni miselnosti, ki v raziskavah vidi le še potencial za optimizacijo proizvodnje; v znanosti so nova odkritja ponavadi kolateralna škoda, nekaj, kar se neizogibno zgodi in je nemogoče v celoti načrtovati;
  • da je popolno kvantificiranja raziskovalnim rezultatov neustrezno in na dolgi rok škodljivo.

Organizacijski odbor Shoda za znanost
(20. 11. 2018)

Javna tribuna o znanosti v Cankarjevem domu – 17. maja 2018

Raziskovalke in raziskovalci, združeni v Shod za znanost, vas

četrtek, 17. maja 2018, ob 18. uri vabimo

Štihovo dvorano Cankarjevega doma,

kjer bo potekala

JAVNA TRIBUNA O ZNANOSTI

Sodelujoči:

dr. Sašo Slaček Brlek, Levica

dr. Milan Zver, SDS

dr. Jernej Pikalo, SD

dr. Marija Rogar, NSi

dr. Aleksandra Pivec, Desus

Andrej Šušmelj, Stranka AB

dr. Milan Brglez, SMC

S predstavnicami in predstavniki strank zadnjega sklica parlamenta se bo pogovarjal dr. Matjaž Kuntner, direktor Nacionalnega inštituta za biologijo.

*

Shod za znanost, ki je nastal kot neformalna iniciativa pod okriljem globalnega March for Science, si prizadeva ozavestiti javnost, da brez znanosti ni prihodnosti in da je edina pot Slovenije v gospodarsko ras in uspeh lahko razvojno usmerjena. Znanost in načrti za izboljšanje njenega položaja morajo zato biti sestavni del predvolilnega programa vsake stranke. Prizadevanja Shoda za znanost podpirajo tudi KOsRIS, Univerza v Ljubljani in Univerza v Novi Gorici.